Ko sem začela s prvimi koraki v svet kinologije, so bila zlata pravila vzgoje psov: pes ne sme jesti pred lastnikom; pes ne sme skozi vrata pred lastnikom; pes ne sme na kavč ali posteljo; pes ne sme pred lastnikom po stopnicah ali z vrha stopnic gledati na lastnika; ipd. Cilj teh pravil naj bi bil psu preprečiti, da se rangira nad lastnika oz. da si lastnika podredi.
TEORIJA DOMINANCE
Teorija dominance temelji na domnevi, da sodobni psi v svoji biti še vedno ostajajo volkovi. Zaradi njihove “krdelne mentalitete” naj bi se pse dalo kontrolirati le tako, da vodnik prevzame vlogo vodje krdela. Najbolj zanesljiv način, da zagotovimo željeno stanje pa je z uporabo fizične kazni.
Sodobne raziskave so pokazale, da volčja družba temelji na družinskih vezeh in sodelovanju in ne na stalnem dokazovanju dominance. Kljub temu pa sta šolanje in vzgoja na osnovi teorije dominance še vedno razširjenja in zagovarjana s strani mnogih kinologov.
Tovrstni vzgojni prijemi vključujejo obračanje psa na hrbet, s čimer naj bi si ga podredili, kot si alfa volk podreja člane krdela. Kaznovanje mladičev pa s stresanjem, kar naj bi počela psica z mladiči v leglu.
Kljub temu, da uporaba kazni kratkoročno morda odpravi neželjena vedenja, lahko dolgoročno pri psu povzroči depresijo in zadržanost. Ob pretirano pogosti ali intenzivni uporabi pa lahko pes razvije strah pred lastniki in jih ugrizne v samoobrambi.
UČENJE NA OSNOVI NAGRADE
Kinologi, ki zagovarjajo vzgojo na osnovi nagrajevanja, zavračajo idejo, da psi izkazujejo nezaželjeno vedenje zato, ker si želijo podrediti lastnika. Veliko bolj preprosta (in znanstveno dokazana) je razlaga, da se pri živalih pojavljajo vedenja, ki so bila v preteklosti mnogokrat nagrajena.
Zavedati se moramo, da se psi učijo ves čas, ne le med “uradnim” časom za trening. Lastniki pogosto pri psih utrjujejo določeno vedenje, brez da bi se tega zavedali. Psi se učijo še posebno hitro v času odraščanja. Sposobni so prilagajati t.i. instiktivne reakcije in usvojiti željena vedenja.
Ker je psom stik s človekom zelo pomemben in jih ločitev od njihovih lastnikov vznemirja, so visoko motivirani, da le-tem ustrežejo. V kolikor ne razumejo kaj se od njih pričakuje pa se zadovoljijo s tem, da pritegnejo našo pozornost.
Več o načinih učenja in šolanja psov najdete v člankih Učenje – 1. del, Učenje – 2. del, Ko bo v peklu snežilo, …
PARTNERSTVO, NE TEKMOVALNOST
Znanstvene študije izvedene na prosto živečih psih Zahodnega Bengala so pokazale, da naravno živijo v skupinah od pet do deset članov. Znotraj krdela ne prihaja do ritualiziranega izkazovanja dominance ali podrejenosti, kot pri volkovih. Skupine psov, ki mejijo druga na drugo, bivajo v sožitju. Kljub temu, da občasno tekmujejo za iste vire hrane, ob srečanjih ne prihaja do agresije.
Študije izvedene v zavetiščih pa so pokazale, da bivši hišni ljubljenci, ki bivajo v umetno oblikovanih skupinah, ne razvijejo hierarhične “krdelne” dinamike, temveč partnerke odnose znotraj večje skupine. V medsebojnih odnosih izkazujejo veliko tekmovalnega vedenja, vendar se znajo prilagajati potrebam drug drugega. Npr. nekaterim psom je pomembnejša hrana, drugim igrače; posamezniki v “tekmovalnih” situacijah popuščajo drug drugemu, glede na intenzivnost interesa.
Proces udomačitve je pse naredil pse človeku predane, ustrežljive in delovne spremljevalce. V današnjem času, je glavna vloga večine psov družabniška. Zakaj bi ta najlepši od partnerskih odnosov po nepotrebnem kalili z grobostjo in krutostjo.
Članek temelji na knjigi In Defence Of Dogs. John Bradshaw. 2011. Penguin Books, London, England.