kliker – kako in zakaj?

pasje, članki

Za uspešno šolanje psa sta ključnega pomena dva dejavnika – komunikacija (vodnika s psom) in motivacija (psa za delo). Tokrat se bomo ukvarjali z učinkovito komunikacijo oziroma pripomočkom, ki nam to omogoči – klikerjem.

KOMUNIKACIJA

Kot vemo, psi ne razumejo našega jezika. Ne glede na to kolikokrat boste psu rekli “sedi”, to ne bo dovolj, da se usede. Da bi ga uspešno naučili vajo, mora pes razumeti, da se mu usedanje oz. sedenje splača. Šele, ko začne vedenje ponujati sam od sebe (torej se usedati, da bi dobil priboljšek), je vedenju smiselno dodati povelje.

03814A9D-EEB9-4492-8F75-4050A0E4887CKAJ JE KLIKER?

Kliker je majhna plastična naprava, ki jo lahko držite v eni roki. Na njej je gumb, ki ob pritisku nanj “klikne”.

Med šolanjem kliker uporabljamo za označevanje pravilnega vedenja psa. Kliku neposredno sledi nagrada. Vedno in vsakič – en klik, ena nagrada. S pravilno uporabo, psu zvok klikerja naznani nagrajevanje. Na ta način psu jasno označimo katero od njegovih dejanj bo nagrajeno.

Na primer, če želimo psa naučiti vajo “sedi”, kliknemo takoj, ko se zadnjica psa dotakne tal. Nato nagradimo. Ko bo pes povezal usedanje z nagrajevanjem, se bo začel usedati, da bi si prislužil nagrado

ZAKAJ KLIKER? 3CFEE2C7-64D9-48AD-8F1D-D2F01104521F

Najbolj razširjen način za označevanje željenega vedenja je seveda pohvala oziroma označevanje z besedo “ja”. Zakaj torej kliker?

Zvok klikerja je nezmotljivo prepoznaven in vedno enak. Kliker se uporablja izključno za šolanje psa, zato je njegov zvok za psa nedvoumen. Ne glede na to kakšen besedni marker uporabimo za označevanje vedenja – “ja”, “bravo”, “priden”, ipd. – bo pes to besedo bolj ali manj pogosto slišal v našem vsakodnevnem govoru. Na ta način beseda izgublja vrednost kot marker za šolanje.

Zvok klikerja je nevtralen. Mehanski. Ne vsebuje čustev. Uporaba nevtralnega markerja psu olajša delo saj iz procesa šolanja izvzame naše čustveno stanje. Tako se pes lažje osredotoči na naloge, ki mu jih postavljamo.

Torej… medtem, ko kliker vsekakor ni edini način za uspešno komunikacijo in posledično šolanje psa pa je brez dvoma med najbolj jasnimi in učinkovitimi.

NEPRIMERNA UPORABA KLIKERJA

Marsikateri pasji lastnik se odloči za šolanje s klikerjem brez, da bi popolnoma razumel njegovo funkcijo. Čemu torej kliker ni namenjen…

– nagrajevanju; klik ni mišljen kot nagrada, je zgolj označevalec pravilnega vedenja, ki mu mora nagrada vedno slediti

– klicanju psa ali vzbujanju pozornosti; pes se bo na zvok klikerja odzval s pozornostjo, vendar ga ne smemo uporabljati v ta namen, saj bo tako hitro izgubil funkcijo

– nadomeščanju povelij; kliker ni daljinec, zgolj označuje vedenja, ki so vredna nagrade

 

ZA ZAKLJUČEKK. JESENKO - Ziggy&Ajda 2

Pogosta napačna predstava o klikerju je, da ga je potrebno uporabljati celo življenje psa. Kliker je zgolj pripomoček za šolanje. Ko pes vajo usvoji v celoti in jo izvaja v vseh okoljih in pogojih, ga za to vajo ne potrebujemo več.

Tudi če klikerja nimamo pri sebi, lahko še vedno delamo s psom, s pomočjo besednega markerja oz. pohvale. Vsekakor pa bo redna uporaba klikerja pospešila proces šolanja.

Kliker služi zgolj jasni in učinkoviti komunikaciji s psom v procesu šolanja. Psu sporoča katero od njegovih dejanj je vredno nagrade. Psi pri pravilnem šolanju s klikerjem hitreje dojemajo katera vedenja jih želimo naučiti in s tem je njihovo šolanje bolj učinkovito.

 

 

 

“Pridi!”

šole, članki

Zanesljiv odpoklic je najpomembnejša vaja, ki jo mora pes usvojiti v življenju, saj njemu omogoča večjo svobodo gibanja, lastniku pa mirnejše sprehode.

Odpoklic pa je tudi ena najzahtevnejših vaj, ki jih skušamo naučiti psa. Glavni razlog zato je, da se uspešen odpoklic pogosto konča z (za psa) neprijetno posledico – npr. prekinitvijo igre z drugim psom, pripenjanjem na povodec, itd. Drugi razlog pa je, da pes večino drugih vaj izvaja v neposredni bližini lastnika, medtem ko je pri odpoklicu oddaljen od njega in ima posledično lastnik nanj manj vpliva. Zato je ključnega pomena, da odpoklic redno nagrajujemo skozi celotno življenje psa in s tem vzdržujemo motivacijo.

Najprej pa moramo seveda vajo učinkovito zgraditi. V nadaljevanju članka sledi štiri stopenjski program, kako se tega lotimo. Primeren je tako za začetnike (psi, ki se prvč učijo te vaje), kot tudi za popravljanje slabega oziroma nezamesljivega odpoklica. V primeru, da spadate v drugo kategorijo, svetujem, da proces učenja začnete z novim, svežim poveljem, npr. če ste prej uporabljali “pridi”, ga zamenjajte za “sem”.

MajaLesar - Saga 3

Foto: Maja Lesar

1. korak – IZGRADNJA POVELJA

  • povelje se uporablja zgolj, ko smo sigurni o pozitivnem odzivu
  • izvedbi odpoklica mora neposredno vedno slediti prijetna posledica, nikoli neprijetna (npr. konec sprehoda, prekinitev igre, ipd.)
  • cilj prvega koraka je, da si ob povelju za odpoklic, pes želi priti do nas, saj se mu ob tem vedno zgodi nekaj izredno prijetnega

vaja 1 : v hiši ali na vrtu, dva ali več družinskih članov, izmenično kličejo psa k sebi; ob vsakem uspešnem odpoklicu, psa primemo za ovratnico in ga nagradimo s hrano ali igro  vaja 2 : naključni odpoklici v hiši, izdatno nagrajeni s hrano, igro ali drugo prijetno aktivnostjo (ljubkovanjem, sprehodom, ipd.)

2. korak – ODPOKLIC NA SPREHODU

  • psa imamo na slednem (10 m) povodcu
  • pustimo mu, da se prosto sprehaja in vohlja, povodec pa se vleče po tleh
  • psa občasno pokličemo k sebi in ga nagradimo
  • če pes ne upošteva odpoklica, poberemo povodec in ga nežno “pocukamo” (ne vlečemo proti sebi)
  • če pes, odpoklica še vedno ne upošteva, stopnjujemo intenziteto dražljaja
  • ko se pes vrne h nam, ga pohvalimo in nagradimo
  • cilj drugega koraka je, da psa naučimo, da imamo nad njim nadzor, tudi kadar je oddaljen od nas in da mu ne bomo pustili nemoteno uveljavljati svoje volje

3. korak – STOPNJEVANJE MOTIVACIJE (vaja 3)

  • v hiši ali na vrtu, delo v paru
  • naš par ima pri sebi slasten priboljšek, mi pa ničesar
  • druga oseba psu pokaže priboljšek, vendar mu ga ne da, nato ga mi poizkušamo odpoklicati h sebi
  • takoj, ko se pes začne premikati v pravo smer, ga veselo hvalimo
  • ko pes pride do nas, ga intenzivno hvalimo in nežno primemo za ovratnico/oprsnico
  • druga oseba prinese priboljšek, s katerim ga nagradimo
  • cilj vaje je psa naučiti, da željeno hrano/igračo/aktivnost dobi le, če najprej pride do vodnika
  • pri izvajanju vaje lahko osebi izmenjujeta vlogi; ko pes usvoji odpoklic od ene vrste priboljškov, uporabimo drugo; uporabimo lahko tudi igračo ali priljubljeno aktivnost
  • ne glede na to kako dolgo traja, da pes pride do nas, ne obupamo ali prekinemo klicanja

4. ODPOKLIC OD NAGRADE (vaja 4)

  • cilj vaje je dvigniti motivacijo psa, da se vrne h nam, s pomočjo plenskega nagona in s tem okrepiti “moč” povelja

1. faza

  • skozi plensko igro in/ali s hrano, psa navadimo, da nam sproščeno hodi med nogami
  • ko to usvoji, stojimo z nogami narazen in mu med nogami mečemo igračo; pes mora za igračo teči med našimi nogami, ko pes ujame igračo, ga povabimo h plenski igri
  • vajo nekajkrat ponovimo – prenehamo dokler je pes še zainteresiran

2. faza

  • psa pustimo v stacionarnem položaju (sedi, prostor) ali ga nekdo drži
  • oddaljimo se in se postavimo nasproti psu na oddaljenosti cca. 10 m
  • psa veselo pokličemo in hvalimo, ko se nam približuje
  • tik preden pride do nas, stopimo v razkorak in med nogami vržemo igračo – ko pes ujame igračo, ga povabimo h plenski igri
  • vajo nekajkrat ponovimo – prenehamo dokler je pes še zainteresiran

3. faza

  • postopoma povečujemo razdaljo in menjamo okolja in situacije v katerih izvajamo vajo

adult beagle walking on grass field

Z dobrim odpoklicem boste tako vi kot vaš pes lahko živeli bolj kvalitetno in mirno življenje! Mi smo za vas pripravili program – sedaj pa ste na vrsti vi. Z rednim in doslednim treningom vemo, da vam bo uspelo. V kolikor potrebujete pomoč pa se lahko vedno obrnete na nas!

Naslovna fotografija: Anja Troha

 

 

 

pet napak, ki jih delate pri igri s psom

pasje, članki

Igra s psom je ena najpomembnejših aktivnosti, ki jih počnete s svojim psom. Utrjuje vajin odnos, je super oblika rekreacije, pes pa ima priložnost sproščati svoje naravne nagone.

Marsikateri pasji lastnik misli, da njihov pes ni zainteresiran za igro, ker ne kaže interesa za igračo, ki mu jo bingljajo pod nosom. Ker vzame igračo in z njo zbeži oz. je ne želi vrniti lastniku. Ali ker nikoli ne pobere nobene od množice igrač, ki ležijo po hiši.

Postavlja se vprašanje, kaj počnete narobe, če se vaš pes ne želi igrati? V nadaljevanju bomo našteli pet najpogostejših napak pri plenski igri in kako jih odpraviti…

 

  1. “RAZVAJENOST”

Če ima pes ves čas dostop do vseh svojih igrač, hitro izgubijo svoj čar. Takšne igrače psi pogosto uničujejo (grizejo) ali premetavajo po stanovanju, redko pa se z njimi aktivno igrajo.

To nikakor ne pomeni, da pes ne sme imeti na razpolago nobene igrače, zgolj da imate eno igračo shranjeno in jo uporabljate samo za vajino skupno igro. Ta igrača bo za psa najbolj dragocena.

2. “MRTVA” IGRAČA

Foto: Maja Rozman

S plensko igro pes sprošča svoj nagon po lovu. Pomembno je, da plen (torej igrača) pred psom beži. Če igračo psu ponudimo pred gobec in ga prosimo naj jo vzame, mu zelo verjetno ne bo zanimiva.

Igrača mora pred psom vedno bežati. Vlečemo jo po tleh, tako da se mu umika in izmika. Po nekaj “pobegih”, mu pustimo, da jo ulovi ter ga pri tem veselo hvalimo.

3. GROBA IGRA

Večina lastnikov je močnejših od svojega psa in marsikateri med igro psa dominira, s tem, da mu jemlje igračo ali ga med igro vleče za sabo.

Plenska igra je edina situacija v življenju psa kjer je pes močnejši od svojega lastnika. Igrača predstavlja plen. Ko pes plen ulovi, ga stresa in vleče ter s tem premaguje. Tako se potrjuje, počuti močnega in samozavestnega. Bolj, ko se bo pes potrjeval skozi igro, rajši se bo igral.

4. PREDOLGA IGRA

Dobra plenska igra je za psa fizičen in mentalen napor. Zabaven način za porabljanje energije, s katerim ne smemo pretiravati. Pomembno je, da z igro prenehamo, ko se pes najbolj zabava, tako si bo vedno želel ŠE.

5. NAPAČNA IGRAČA

Foto: Maja Rozman

Zelo pogosto vodniki za igro uporabljajo napačno igračo. Posebej pri mladičih in občutljivih psih, je pomembno, da za igro uporabljamo mehko igračo.

Pri plenski igri pes igračo drži z zobmi in nam jo vleče iz rok. Pretrda igrača je lahko za psa neprijetna ali je ne more dovolj močno zgrabiti ter zato hitro izgubi interes za igro.

 

TOREJ…

Pri plenski igri gre za lovljenje in ubijanje “plena” (igrače). Pomembno je, da plen pred psom beži, vendar ga mora pes relativno hitro ujeti. Ko pes plen ujame, se mora zanj boriti, vseeno pa mora biti močnejši od nas, nas vleči za sabo in nam igračo na koncu iztgati iz rok.

Ko bo pes siguren v svojo moč in možnost nadvlade plena, nam bo po “zmagi” igračo začel nositi nazaj. Naučil se bo namreč, da je plen pri njemu mrtev pri nas pa živ (beži) in je zato bolj zabaven.  Skozi dobro plensko igro bo psu zrasla samozavest in želja po sodelovanju z nami.

Skoraj v vsakem psu se skriva vsaj malo plenskega nagona, le prebuditi ga morate.

 

Če pa mislite, da potrebujete strokovno pomoč, se nam pridružite na naši delavnici učinkovite igre s psom 😉

 

 

Naslovna fotografija: Maja Rozman

“obramba” za vsakogar

pasje, šole

V zadnjih letih sodobna družba doživlja pravi “doggy boom”… pes kot družinski član, življenjski sopotnik ali celo nadomestilo za otroka. Temu primerno se razvija tudi storitvena industrija – pasje šole, varstva in saloni se množijo kot gobe po dežju. Podobno se dogaja tudi s kinološkimi športi. Medtem, ko discipline kot so agility, rally obedience in mantrailling doživljajo razcvet pa IPO – najstarejši med kinološkimi športi – počasi tone v pozabo.

Večina laikov IPO (po novem IGP) pozna po disciplini obrambe, čeprav je program dejansko sestavljen iz treh disciplin – sledi, poslušnosti in obrambe. Priljubljen je predvsem pri kinologih “stare šole” ter nekaterih mlajših lastnikih delovnih pasem kot so belgijski in nemški ovčar.

Splošno je razširjeno mnenje, da psi, ki trenirajo obrambo postanejo agresivni in niso primerni za vrvež vsakodnevnega življenja. Znano je tudi, da se pri treningih obrambe marsikdo poslužuje grobih, korekcijskih metod, kar še dodatno odvrne potencialne  udeležence.

Vendar, ali je vse to res? Kot vedno, ima vsaka zgodba dve plati.

Foto: Anja Troha

Foto: Anja Troha

Če zelo poenostavimo, pri treningih obrambe psi zagrizejo v zaščitni rokav, ki ga nosi t.i. marker ter se z njim borijo. Da psa te reakcije naučimo, se sprva dela na igračo (klobaso), nato na blazino za grizenje in na koncu na rokave različnih velikosti in trdot. Vse pa se torej začne z IGRO. In igra lahko tudi ostane, v kolikor ima pes dovolj plenskega nagona, marker pa dovolj znanja ter občutka za psa.

Za grizenje rokava lahko namreč marker proži enega ali kombinacijo dveh nagonov – PLENSKEGA in OBRAMBNEGA. Pri slednjem, se pes počuti ogroženega in ugrizne iz potrebe po obrambi sebe oziroma želje po dominiranju nasprotnika. Pri aktivaciji obramnega nagona psa naučimo, da na grožnjo reagira z ugrizom. Od tod izvira tudi stereotip, da psi, ki trenirajo obrambo postanejo agresivni.

Nasprotno, pri aktiviranju plenskega nagona, psu celoten trening predstavlja zgolj igro, rokav, ki ga grize pa igračo. Ta način treninga psu krepi samozavest, razvija odnos z vodnikom, predstavlja konkretno fizično aktivnost in ventil za plenski nagon. V kolikor je pes bolj plašne narave, se verjetnost za agresijo zmanjša, saj se skozi redno “premagovanje markerja” začne počutiti močnejšega in bolj sigurnega.

Skratka, treningi obrambe, ki temeljijo

Processed with VSCO with f2 preset

Foto: Pavlina Mueller

na plenskem nagonu,  so primerni za VSE. Lahko se ga lotite s klasičnimi IPO pasmami, kot so nemški ovčar, doberman ali rottweiler pa tudi z ne-tipičnimi, kot so beli ali veliki švicarski ovčar, border collie, jack russel. Pomembno je le, da imajo psi dovolj želje po delu in da najdete markerja z malo posluha in razumevanja za “drugačne” 😉 Morda vas bo delo potegnilo in se boste lotili celotnega IPO programa ali pa boste ostali zgolj pri tedenski “plenski zabavi”. Konec koncev je važno samo, da se oba s psom zabavata in produktivno porabita skupni čas.

 

Naslovna fotografija: Anja Troha

 

 

delavnica – učinkovita igra s psom

pasje, šole

Igra je najboljši način za utrjevanje odnosa med vami in vašim psom. Pes med igro sprošča svoje naravne nagone, oba pa z redno igro ohranjata fizično in mentalno aktivnost. Ali potrebujete še kakšen dodaten razlog?  poslusnostsaga030

Igra s psom ni le zabaven del življenja s psom. Je način za aktivno preživljanje skupnega
časa, izvrstna rekreacija za psa in vas ter izvrstna motivacija za delo (poslušnost, iskanje, premagovanje ovir, ipd.)

Od tečajnikov pogosto slišim, da njihov pes nima zanimanja za igro oziroma igrače. Ko se problema lotimo skupaj, se večinoma izkaže, da problem ni v psu in njegovih nagonih…

Tri najpogostejše napake vodnikov so:

  • pretrda igrača
  • preveč groba ali dominantna igra
  • premalo animirana igrača oz. premalo vložene energije

 

Cilj delavnice Igra s psom je pasjim lastnikom približati teorijo in prakso za kvalitetno plensko igro. Razložili vam bomo nekaj o nagonih, ki psa motivirajo ter učinkoviti igri. V praktičnem delu delavnice boste delali z “markerjem”, ki bo s svojim znanjem in občutkom za igro psu dodatno razvil zanimanje za igračo ter pod strokovnim vodstvom izboljševali svojo igro.

Aljaž - markiranje

Pri vodenju delavnice se mi bo pridružil Aljaž Janc, marker po programu IPO. V svojih kinoloških začetkih je bil Aljaž aktiven na podočjih rally obedience-a ter reševalnega dela, zadnja leta pa kot marker in vodnik v “kinološki klasiki”.

Za vse udeležence smo v sodelovanju s svetovno znanim proizvajalecem opreme za pse Julius-K9 pripravili tudi darilne vrečke.

 

Datum: 10.11.2018

Lokacija: Pasja šola Šavs, Ljubljana

Cena: 20 eur (15 eur – za trenutne in bivše “šavsarje”)

Prijave na info@shaws.si.

Delavnica je primerna za vse pasme in velikosti psov ter stopnje izkušenosti vodnikov. Število mest je omejeno.

 

 

 

saj zna, če hoče

šole, članki

Vsi, ki poznajo moj način dela vedo, da pri meni vsi tečajniki začnejo z individualnimi urami. Torej so na poligonu s svojim psom sami, brez (večjih) zunanjih motenj in deležni vse moje pozornosti. Začetniki so sprva večinoma negotovi in nerodni, njihovi psi pa to čutijo in se zato še bolj zatopijo v vohljanje in tekanje po poligonu. Zato je toliko bolj pomembno, da so prvi koraki v vzgojo psa čim bolj sproščeni, brez naglice ali obremenjevanja z napredkom so-tečajnikov.

Večinoma pasji tečajniki h meni ne pridejo kot mladiči, temveč najstniki ali odrasli psi z bolj ali manj obupanimi lastniki ter že izoblikovanimi navadami in vedenji.  Na prvih urah zelo pogosto slišim izjave v stilu, “saj zna, ČE hoče” ali “v hiši uboga vse, zunaj pa nič”. Psi so zelo učljiva bitja, ki s pravilnim delom hitro usvojijo tudi najbolj zahtevne vaje. Težava s katero se sreča večina pasjih lastnikov je to poslušnost prenesti v vsakdanje življenje, med živžav ljudi, psov, ptičev in sto drugih zanimivih dražljajev.

Zato glavni cilj šolanja psa nikoli ne sme biti poslušnost, temveč grajenje odnosa vodnik-pes. Skozi igro, premagovanje ovir, zabavne trike in (malo manj zabavne) vaje poslušnosti psa navadimo, da je sodelovanje z njegovim človekom najlepša in najbolj zanimiva popestritev vsakdana. Šele, ko je ta delovna dinamika dobro utrjena, začnemo z delom v skupini, urbanem okolju in na sprehodih ter počasi navajamo psa na čedalje bolj moteča okolja. Na individualnih urah lastnik dobi vse potrebne in željene informacije o pravilnem delu in vzgoji psa, sam program dela se lahko prilagodi potrebam posameznika, sploh, če s psom dela otrok ali oseba s posebnimi potrebami pa tudi, če ima vodnik zgolj drugačne želje in ambicije.

S sistematičnim, postopnim, predvsem pa doslednim delom, lahko v nekaj mesecih pridemo od “saj zna, če hoče” do “vedno hoče”. Skratka do psa, ki ga lahko brez skrbi in s ponosom peljemo s sabo kamorkoli.

Več o različnih programih Pasje šole Šavs najdete TUKAJ.

Spodnji video pa prikazuje “zabavno poslušnost” moje Sage, ki ji je delo samo po sebi nagrada 😉

 

a girl’s best friend…

pasje, šole, članki

Whoever said diamonds are a girl’s best friend, never owned a dog… 😉

DSCF4533

Moja ljubezen do psov sega v zgodnje otroštvo. Ko sem pri štirinajstih končno do bila svojega prvega pasjega prijatelja, zlatega prinašalca Klasa, je bilo najino obiskovanje pasje šole kratkega trajanja. Delo v skupini in suhoparne vaje poslušnosti, me pri štirinajstih niso motivirale k sodelovanju. “Šolanje” sva nadaljevala sama, s poudarkom na premagovanju ovir in podobnimi zabavnimi vajami.

Danes so otroci moji najljubši tečajniki. Včasih v šolo pride cela družina in se dela s psom učijo vsi člani. Vključevanje otrok v proces šolanja jih nauči pravilnega rokovanja s psom in lahko zbliža družino. Pogosto imajo otroci priložnost popravljati starše pri delu s psom, kar jih nudi še prav poseben užitek 🙂

VSAKDANJIK

 

 

 

Predšolski in osnovnošolski otroci lahko sodelujejo pri hranjenju psa, s čimer delujemo preventivno pred varovanjem hrane oz. posode. Psa lahko krtačijo in sodelujejo pri kopanju, s tem se bodo naučili nežnega in pozornega rokovanja. Lahko jih začnemo učiti tudi prepoznavanja osnov pasje govorice telesa. Skozi pravilno, umirjeno plensko igro in prinašanje žoge, otrok in pes gradita svoj odnos ter uživata v druženju.

POSLUŠNOST

DSCF4486

Tako za pse kot za otroke, so triki in premagovanje ovir bolj zabavni od klasične poslušnosti. Tovrstne vaje so aktivne, zabavne in nekaj s čimer se lahko “postaviš” tudi pred prijatelji. Ker pa to niso vaje z veliko uporabno vrednostjo za vsakdanje življenje, ni nič hudega, če otroci prepogosto ponavljajo povelja in je nagrajevanje malo nedosledno.

Pri otrocih mlajših od (cca.) 10 let, je priporočljivo, da psa vaje nauči eden od staršev in jih otroci le utrjujejo.

 

 

KDAJ JE OTROK PRIPRAVLJEN NA PSA?

Za konec, še najbolj pogosto postavljeno vprašanje, kdaj je otrok pripravljen na psa? V družinah se pogosto pojavi situacija, kjer si otroci močno želijo psa, na koncu pa skrb zanj pade na starše (oziroma na mamo).

DSCF4482

Vsekakor je nakup psa smiseln le, če si psa želi celotna družina oziroma če si starša psa kupita kot spremljevalca zase.                                         Ko k hiši pride mladiček, je navdušenje vedno veliko, vendar noviteta (pre)hitro zbledi. Pomembno je, da otroke v skrb in vzgojo vključujemo od prvega dne dalje. Na ta način otroci s psom razvijejo pristen odnos in jim ne predstavlja zgolj nove igrače. Prav tako jih s tem učimo odgovornosti in prevzemanja skrbi za drugo živo bitje.

 

Zelo lepa preizkušnja za otroka, ki si želi svojega psa je “sprehajanje povodca”. Otroku kupimo povodec in mu obljubimo, da bo dobil psa, če je en mesec sposoben trikrat na dan na sprehod “peljati” samo povodec. Otrok, ki vztraja cel mesec, bo skoraj gotovo predano skrbel za svojega štirinožnega prijatelja (v okviru svojih zmožnosti, seveda).