ruševina

inštruktor & reševalec

reševalci

Za mano je drugi reševalski tabor, na katerem mi je bila zaupana naloga inštruktorice. Vodenje skupine je čast, odgovornost pa tudi delo v katerem neskončno uživam. Načrtovanje treningov, iskanje rešitev za posamezne probleme, predajanje znanj in izkušenj, vse to mi predstavlja velik izziv. Vsak napredek s strani mojih varovancev pa je sam po sebi nagrada. Na lanskoletnem taboru mi je bila prvič ponujena priložnost, da se preizkusim v inštruktorskem delu. V zadnjem letu pa sem pridno nabirala izkušnje in varovance, zato je bil letošnji tabor zame manj naporen in treningi (upam) bolje izpeljani.

Del skupine so predstavljali moji klubski varovanci, ki zvesto vztrajajo z mano, pridružila pa sta se nam tudi dva zagrebška kolega, s katerimi smo lani navezali še posebej prijateljske odnose. Mešana družba pomeni različne pristope in načine dela, zato je pomembno ohranjati odprto glavo in razmišljati široko. Vsak pes je drugačen posameznik (da o vodnikih ne govorimo), ki ga ne gre tlačiti v kalup, temveč se je potrebno prilagoditi njegovim potrebam. Naša druščina je bila pisana, od belgijskega ovčarja do aljaške malamutke, zato so bili tudi načini dela precej različni. Po dveh dneh treninga in treh različnih deloviščih pa je bil rezultat enoten – šest zadovoljnih vodnikov in ena izčrpana, ampak navdušena inštruktorica.

Hvala Vidi, Mariu, Tadeji, Jasminki, Petru in Matjažu za izkazano zaupanje ter potrpljenje ob moji občasni utrujeni živčnosti 🙂 in naši šefici Majdi za ves trud in delo, ki ga je vložila v organizacijo tabora.

 

 

 

moj prvi inštruktorski…

reševalci

Pa je za mano, moj prvi tabor s postojnskim klubom, predvsem pa prvi na katerem sem vodila čisto svojo skupino…

Usklajevati in voditi delo šestih vodnikov in sedmih psov (pa še trenirati zraven) je bil vsekakor velik izziv, vendar dobrodošel in težko pričakovan. K sreči bi si težko želela boljšo ekipo. Vsi trije dnevi so bili polni pozitivne energije, dobro izvedenih iskanj, prijetnega druženja in smeha do solz. Imela sem priložnost (uspešno) reševati tuje probleme, podajati svoje znanje ter usklajevati zahtevnost iskanj s sposobnostmi psa. Učenje pa je dvostranski proces, kolikor sem dala, sem tudi prejela, vsaka izkušnja je neprecenljiva.

Na taboru samem, smo bili precej pisana druščina – gostov s hrvaških klubov UPPH in KOSSP je bilo več kot nas postonjčanov. Tako smo imeli priložnost spoznati en kup novih zanimih vodnikov in psov ter utrjevati medsoseske odnose, jaz pa tudi vaditi svojo pohabljeno hrvaščino 🙂 Taborili smo nekje nad Cerknico. Lokacija je bila zelo lepa, klima pa zelo mrzla, tako da je bilo martinčkanje na ruševinah ultra dobrodošlo. Še en superlativ tabora je bila hrana – boljše in bolj zlate kuharice od Slađane, ne bi mogli najti, treba pa je izpostaviti tudi Matjaževo podpeko.

Kar se tiče mojih mrcin, sta dobro prenesla intenzivnost in obsežnost dela. Vendar so bili trije delovni dnevi čez glavo dovolj, saj sta domov prišla čisto izmučena, danes pa se že cel dan prestavljata iz sonca v senco in nazaj.

Povrhu vsega, sem dobila tudi svoja prva varovanca, Matjaža in Dito. Ko ju gledam, se spomnim svojih začetkov, ko sva z Rhani začeli trenirati pri ERP KD Ljubljana – težko bi našli bolj zagnan in dela željan par. Danes je Rhani dama srednjih let, ki ne trati energije in na katero se lahko vedno zanesem. Jaz pa lahko vse česar me je naučila, prenašam na novega zagnanega vodinka, ki vpija informacije kot spužva in se nikoli ne utrudi kinoloških debat 🙂

Počasi bo dovolj sentimentalnosti. Za konec naj se zahvalim Majdi in delovni skupini B – Mario & Rio, Saša & Scar & Rufi, Mitja & Tobi, Rebeka & Dax, Matjaž & Dita, Tadeja & Kan – hvala za izkazano zaupanje.

s krampom in lopato

reševalci

Prihodnji teden, nas v Postojni čaka Jožkov tabor. Tabor je namenjen domačim in tujim reševalcem. Vključeval bo treninge iskanja v gozdu in na ruševini, poslušnost in ovire, vrvno tehniko ter teoretična predavanja.

V sklopu priprav na tabor, smo naredili tudi nekaj novih grobov, na naši lokalni “ruševini” v Lažah. Bilo je kar garaško popoldne. “Kot na Golem otoku”, pravi Matjaž. Kramp, lopata, čisto sonce ter veliko, veliko kamenja in betona. Da pa naše garanje ne bi bilo čisto brez nagrade, smo na koncu nove grobove tudi preizkusili…