preventiva

nov družinski član prihaja

pasje, članki

Torej, izbrali smo si primerno pasmo in kar se da kvalitetnega vzreditelja. Sedaj je čas, da na prihod mladega štirinožca pripravimo tudi dom in družino. Mladički so novi, simpatični in srčkani, zato jim hitro popustimo. Vendar popuščanje vodi v neželena vedenja in potencialno tudi v vedenjske probleme.

OSNOVNA PRAVILA

Preden novega družinskega člana pripeljemo domov, je prav, da postavimo nekaj osnovnih pravil. Kakšna ta pravila so, je odvisno od posameznega lastnika, pomembno pa je, da se jih drži cela družina.

Določimo v katerih prostorih bo pes bival in kam ne bo imel dostopa. Ali bo smel na kavč in/ali posteljo. Če nameravamo uporabljati sobno kletko, je prav, da pričnemo prvi dan. Zelo priporočljivo je, da se odločimo psa NE hraniti od mize. Kakršnakoli pravila že so, naj bodo enaka za vse priložnosti in člane gospodinjstva.

Skratka, vsa pričakovanja, ki jih imamo od našega bodočega odraslega psa, moramo začeti uresničevati že s prvim dnem. To seveda ne pomeni, da od mladička pričakujemo odraslo vedenje 😉

PRVI KORAKI V VZGOJI

witySvojim tečajnikom vedno svetujem naj svojega mladiča prvih nekaj mesecev hranijo iz roke. S tem, da vsa njegova hrana prihaja neposredno od nas in da se mora za hrano malo potruditi (narediti kakšen trik ali vajo), se pes od začetka navaja, da je poslušnost in sodelovanje z vodnikom pozitivno in zabavno. Vaje, ki jih učimo psa naj bodo dinamične, delajmo malo ponovitev in nikoli dlje kot 5 do 10 min naenkrat. Mladiči težko dalj časa zdržijo v stacionarnih položajih in nimajo velike sposobnosti za koncentracijo.

Posebno pozornost posvetimo učenju odpoklica, saj je to najpomembnejša vaja, ki se jo bo naš pes naučil v svojem življenju. Tudi če naš pes pride vsakič, ko ga pokličemo, ne opustimo nagrajevanja. Mladiči so osredotočeni in navezani na svojega človeka, kar pa se bo v adolescenci začelo spreminjati.  Z rednim utrjevanjem in postopnim dvigovanjem zahtevnosti, bomo počasi izgradili zanesljiv odpoklic.

Kaj lahko in kaj ne… Brez kaznovanja in agresije, mladiču damo vedeti kaj mu je dovoljeno. Z jasnim in odločnim “Ne!” ali “Fuj!” ustavimo nezaželjeno aktivnost in ga preusmerimo na njegovo priljubljeno igračo. kali-2

Igrajmo se! Nekateri psi radi lovijo žogo, drugi vlečejo “cufo”, spet tretji želijo, da jih
lovimo in preganjamo. Odkrijmo priljubljeni način igre našega psa in se igrajmo z njim. Igra je najboljši “teambuilding” za psa in vodnika. Pes med igro porabi veliko energije, izkoristimo pa jo lahko tudi za utrjevanje poslušnosti.

Ne glede na to ali je to vaš prvi ali peti pes, priporočam obisk pasje šole. Udeležba na tečaju večino ljudi motivira h rednemu delu s psom, vodstvo in nasveti strokovnjaka pa bodo brez dvoma dobrodošla pomoč pri pravilni vzgoji vašega novega štirinožca.

nov družinski član

pasje, članki

14717135_10211177006840352_2580177085696167174_nV zadnjem času me pogosto kličejo bodoči pasji lastniki. Nekateri imajo pasmo že izbrano, drugi se še odločajo. Vsi pa imajo podobna vprašanja. Kako izbrati dobrega vzreditelja? Kako se pripraviti na novega družinskega člana? Kdaj začeti s šolanjem?

KATERA PASMA JE PRAVA?

Prva in morda najpomembnejša odločitev je glede pasme. Izbrati psa, ki ustreza našemu življenjskemu slogu je ključnega pomena za zadovoljstvo lastnika, srečo psa in uspešno sobivanje obeh oz. vseh družinskih članov.

Najbolj pogosta napaka, ki jo naredijo bodoči pasji lastniki je, da “kupujejo z očmi”. Sigurno je pomembno, da nam bo naš novi kuža lep. Vendar daleč od tega, da bo lepota njegova najpomembnejša lastnost.

Ko za svojo bodočo pasmo brskate po internetu in knjigah, ne glejte le fotografij. Preberite opis pasme. Poiščite več različnih virov. Če imate možnost, po izkušnjah vprašajte nekoga, ki že ima psa vaše izbrane pasme ali kontaktirajte pasemsko kinološko društvo.

Premislite kakšne potrebe po aktivnosti bo imel pes in koliko časa premagovanje ovir - mostste pripravljeni vložiti. Pes, ki energije ne porabi konstruktivno s svojim vodnikom, jo bo sam vložil v destruktivno vedenje.  Kakšen odnos ima izbrana pasma do otrok, tujcev, drugih živali. Če živite v bloku, pes, ki je naravno nezaupljiv do tujih ljudi, morda ni prava izbira. Koliko nege potrebuje vaša pasma. Nekatere pasme potrebujejo redne obiske pri pasjem frizerju, druge dnevno krtačenje, nekatere pa minimalno truda.

Poizkusite najti pasmo, ki čim bolj ustreza vašemu načinu življenja. Kratkoročno ste se morda pripravljeni prilagajati potrebam novega družinskega člana, vendar dolgoročno večinoma pričakujemo, da se bo pes prilagodil nam.

KAM PO PSA?

V kolikor kupujete pasemskega psa in ne posvajate mešančka, je naslednje pomembno vprašanje, kje boste psa kupili. Vsekakor svetujem, da kupite rodovniškega psa. Za pridobitev vzrejnega dovoljenja morajo biti starši zdravi, brez genetskih pomanjkljivosti, stabilnega karakterja in skladne zunanjosti. Cilj strukturiranega in kontroliranega parjenja je zagotoviti dolgoročno kvaliteto in ohranjanje značilnosti pasme.

Tudi pri rodovniških leglih pa moramo biti pozorni na kvaliteto vzreditelja oz. psarne. Nekateri vzreditelji v mladičih vidijo zgolj vir zaslužka. Drugi parijo pse s poudarkom na zunanjem izgledu in zanemarjajo genetsko in zdravstveno plat. Nekateri vzreditelji parijo svojega štirinožnega družinskega člana brez velikih ciljev oz. planov, vendar v vzgojo legla vložijo dušo in srce. Redke pa so vrhunske psarne, ki se poglobijo v izbiro staršev, sistematično delajo z mladiči in temeljito preverijo primernost potencialnih lastnikov.

sreča brez vrvice

Ne glede na to ali kupujete hišnega ljubljenca, razstavnega ali delovnega psa, so dejavniki, ki nam povedo veliko o kvaliteti psarne oz. vzreditelja.

  • število legel – predan vzreditelj redko vzgoji več kot eno leglo letno, saj kvalitetno delo zahteva ogromno časa in energije. Vsekakor pa psarne s tremi ali več legli letno, proizvajajo mladiče izključno s ciljem dobička.
  • transparentnost – povprašajte o zdravju, življenjski dobi in karakterju prednikov vašega potencialnega mladiča. Dobri vzreditelji vam bodo iskreno odgovorili na vsa vprašanja in omogočili srečanje z mamo ter (v kolikor je mogoče) z očetom.
  • skrb za leglo – leglo naj odrašča v hiši oz. stanovanju; skedenj, klet ali zunanji pesjak niso primerne lokacije za nekaj tednov stare mladičke. Prvo socializacijsko obdobje se konča okoli devetega tedna, zato je ključnega pomena, da so mladički (v varnem okolju) izpostavljeni čim širšemu spektru dražljajev.
  • zgodnje šolanje – najboljši vzreditelji se posvetijo tudi zgodnjemu šolanju, kot je “odpoklic”, uporabljanje nosu, odzivnost na kliker, ipd.

 

V vsakem primeru, postavljajte vprašanja, zbirajte informacije in izkušnje drugih ljudi, bodite  zahtevni. Konec koncev kupujete družinskega člana, ki bo z vami deset in več let. Vi in on si zaslužite le najboljše!

 

Naslednji teden bom pisala o pripravi doma in družine ter vzgoji in šolanju pasjega mladiča. Vabljeni k branju!

 

cena zastonj hrane

pasje, članki

Good Dog FoodTokratni članek ni moje delo, objavljen je bil na kinološkem blogu Barks from the Guild in prihaja izpod peresa Fran Berry. Izvirni naslov je “Free-Feeding From A Bowl Can Be Costly!”, govori pa o problemih, ki se lahko pojavijo, če je psom hrana dostopna ves dan. Za objavo članka sem se odločila, ker se s tem načinom hranjenja pogosto srečujem in nikoli nima pozitivnega učinka na vedenje psov.

Torej…

Hrana nas ohranja pri življenju, daje nam energijo za naše aktivnosti, za večino pa je tudi čustvena tolažba. Hrana lahko pričara čudovite spomine na družinska srečanja, nas potolaži, ko smo bolni ali žalostni, zato ni presenetljivo, da želimo svojo ljubezen do hišnih ljubljenčkov izkazovati s hrano. Težko se upremo skušnjavi, da bi našim ljubljenčkom vsak dan ponudili “skledo polno ljubezni”, v kateri se lahko pasejo ves dan.

Težava je, ker ljubljenčki kot na primer psi, hrane ne enačijo z ljubeznijo; ne spoštujejo vas, ker ste jim omogočili celodnevno hranjenje in s tem ne boste pridobili njihovega odobravanja. S celodnevno dostopnostjo hrane, se bolje počutite vi, ne razvija pa se vaše razmerje s psom, življenje psa zato ni obogateno ali bolj zdravo. Dejansko ima celodnevna dostopnost hrane kopico škodljivih posledic.

Ko je hrana psu dostopna ves dan, postane izbirčen jedec. Hrane mu ni treba pojesti do konca, saj mu je vedno na voljo. To pomanjkanje interesa za hrano, lahko pri lastnikih povzroči čustveno reakcijo, pasjo hrano začnejo “boljšati” z ostanki kosila ali stalno menjajo znamko briketov.

Psi, ki nimajo stalnega režima hranjenja, ne morejo iztrebljati, ko je čas za to. S tem jih spravljamo v stisko, saj jih tišči “na stran”, ko ni nikogar, ki bi jih lahko peljal. Nekateri psi seveda potrebo opravijo kar v hiši ali boksu, kar ustvarja konflikt z lastnikom in je pogost razlog za oddajo psa v zavetišče.

Lastniki, ki se pritožujejo, da njihov pes ne posluša oziroma jih označujejo za trmaste, svojeglave, uporniške, neješče, ipd. so nevede razvrednotili hrano (ker je le-ta ves čas dostopna). Če nadzorujemo dobrine, ki jih pes želi, je veliko lažje zahtevati želeno vedenje, v zameno za brikete ali drugo obliko nagrade.

Neješči psi so morda bolni. Če je lastnik navajen, da pes zavrača hrano, ne opazi tega simptoma in lahko posledično spregleda bolezen samo.

Miselna zaposlitev je ključnega pomena za mentalno in čustveno zdravje vašega psa. Če pes dobi hrano skozi trening, igro z “interaktivno” igračo ali kakšno drugo aktivnost, ki vključuje reševanje problemov, mu s tem zagotavljate miselne aktivnosti ter veliko zabave in razvijanja odnosa za vas, kadar sodelujete. Če psu zgolj ponudite hrano v skledi, to zanj ne predstavlja nobenega izziva.

V svoji knjigi After You Get Your Puppy, je dr. Ian Dunbar, veterinarski behaviorist in avtor, zapisal “Redno hranjenje pasjega mladiča (ali odraslega psa) iz sklede, je brez dvoma največja napaka pri pasji vzreji in treningu. Čeprav nenamerni, so učinki prehranjevanja iz sklede pogosto uničujoči za mladičkovo vedenje v hiši in njegovo dobrobit. Na nek način, vsak obrok v skledi, mladičku vzame njegov raison d’etre, njegov razlog za obstoj.”   Z drugimi besedami, hranjenje iz sklede (še posebej, če je ta na voljo ves dan) psom vzame tiste užitke za katere lastniki mislijo, da jih s tem zagotavljajo.

čudoviti svet vonjav

pasje, šole, članki

Kot mi, psi vidijo, slišijo, vohajo, okusijo in občutijo, vendar so njihova čutila razvita drugače kot naša.

Dotik je prvo čutilo, ki se razvije pri psu ter najbolj podobno človeškemu. Psi imajo pet kategorij receptorjev za čut – bolečina, premik in položaj telesa, temperatura, dotik, kemična stimulacija. Njihov vid je izvrsten za zaznavanje gibanja – tudi na daljavo in še posebno v mraku – slabo pa razločujejo negibne objekte. Psi slišijo zvoke višjih frekvenc kot ljudje. Zvoki, ki se nam zdijo glasni, pogosto oddajajo tone visokih frekvenc, ki lahko prestrašijo pse. Njihov čut za okus je precej manj razvit kot človeški. Poleg receptorjev za sladko, grenko, kislo in slano pa imajo razvite posebne receptorje za okus po mesu in maščobah.

Nos :)

Nos 🙂

Najbolj razvito čutilo pri psu je voh. Tako kot je nos je prevladujoč organ na pasji glavi, je center za voh prevladujoč v pasjih možganih. Za psa, voh oblikuje podobo sveta.

Psi vohajo v “stereo”. To pomeni, da ločeno procesirajo vonjave iz vsake nosnice, na ta način pa lahko določijo smer. Vonj zaznavajo tudi v veliko višji resoluciji, kot ljudje. Podobno kot pri digitalni fotografiji, kjer so pri sliki v nizki resoluciji podrobnosti zamegljene, pri sliki v visoki resoluciji pa ostre. Medtem, ko ljudje (večinoma) zaznavamo mešanice različnih vonjev, psi zaznajo vsak posamezen vonj. Tudi, če je en vonj prevladujoč, lahko psi še vedno ločijo druge manj izrazite vonjave.

Sposobnosti za voh se seveda razlikujejo glede na velikost, pasmo, dolžino nosu ter celo barvo kožuha (albino in psi z belo oz. svetlo dlako, lahko imajo močno oslabljene vohalne sposobnosti). Kljub temu pa je znanstveno dokazano dejstvo, da ima pes vsaj 44-krat boljši nos kot človek. Z rednim delom, se njihove sposobnosti diskriminacije vonjav razvijajo še dodatno, prav tako pa tudi njihove mentalne sposobnosti.

Neli išče igračo

Neli išče igračo

Ponuditi našemu štirinožcu možnost, da aktivno uporablja in razvija svoje naravne sposobnosti, je največje darilo, ki mu ga lahko poklonimo. Večina sodobnih psov dobi hrano od lastnikov, zato jim za preživetje ni potrebno uporabljati čutil ali nagonov. Mnogo aktivnosti, ki jih počnemo s svojimi psi (tek, pohodništvo, metanje žoge, agility, ipd.) vključuje hitrost, vzdržljivost, razburjenje, natančnost in kontrolo, le redke pa umirjenost in koncentracijo. Delo z nosom od psa zahteva mirnost in mentalno aktivnost ter stimulira širok spekter njegovih naravnih sposobnosti.

Če si želite psa naučiti poiskati najljubšo igračo, izgubljene ključe, skritega partnerja ali katero drugo od širokega spektra igric za delo z nosom, se nam pridružite na delavnicah za zabavno delo s psom.

Viri

William G. Syrotuck, Scent and the Scenting Dog. Barkleigh Productions, Inc., Mechanicsburg, Pennsylvania, 2013.

Viviane Theby, Smellorama! Nose games for dogs. Veloce Publishing Limited, Poundbury, Dorchester, 2010.

Anne Lill Kvam, The Canine Kingdom of Scent – Fun Activities Using your Dog’s Natural Instincts. Dogwise Publishing, Wenatchee, WA, 2012.

zaposlen pes je srečen pes

pasje, članki

Da nadaljujemo misel prejšnjega tedna, psi bolj kot gibanje potrebujejo mentalno stimulacijo in aktivno druženje z vodnikom. Tokrat se bomo ukvarjali vprašanjem, kaj psu predstavlja mentalno stimulacijo?

dog_troubleVečina psov ne dobi dovolj mentalne stimulacije, za zadovoljno in srečno življenje. Mnogo vedenjskih problemov se razvije kot posledica zdolgočasenosti. Fizična in miselna aktivnost nista eno in isto. Kondicijsko dobro pripravljen pes, še vedno potrebuje miselno zaposlitev. Dejansko potrebuje več mentalne stimulacije, saj ima tudi več vzdržljivosti in energije. V kolikor ne poskrbimo tudi za to plat potreb našega psa, se bo zaposlil sam… z žvečenjem čevljev, trganjem ležišča, pretirano vznemirjenostjo in drugimi vedenji, ki nas bodo spravljala ob živce.

Miselna zaposlitev psa, nam ne vzame pretirano časa. Skupne aktivnosti lahko vključimo v svoj vsakdan ter s tem osrečimo psa in sebe. Z redno mentalno stimulacijo bo pes namreč postal bolj miren, manj hiperaktiven, manj bo iskal vašo pozornost in potreboval manj fizične aktivnosti. Postal bo veliko bolj prijeten spremljevalec.

STALNI SPREMLJEVALEC: Psa vzemite s sabo, kadar greste po opravkih. Morate v knjižnico? Če je vreme primerno, da pes 5 minut počaka v avtu, ga vzemite s sabo. Ko ste opravili v knjižnici, naredite z njim kratek sprehod. 5 minut raziskovanja novega okolja, je za psa zanimivo doživetje. Naredite nekaj trikcev na parkirišču pred trgovino, utrjujte odlaganje, ko greste na bankomat. Tudi, če pes ostane v avtu, je vožnja sama zanimiva izkušnja, saj nudi nove vonjave, razglede in zvoke. Ključnega pomena je tudi vaša družba.

IGRE ZA DELO Z NOSOM: Naučite psa, da na povelje išče hrano. Obrok mu raztresite na travo za hišo in mu pustite, daDSC_0261 poišče svoje brikete. Medtem lahko vi uživate v delu na vrtu, brez stalnega prosjačenja za pozornost.

ŽVEČLJIVI PRIBOLJŠKI IN IGRAČE ZA POLNJENJE S HRANO: Pri žvečljivih priboljških moramo biti previdni pri izberi velikosti, priporočljivo je, da psa nadzorujemo. Obstaja namreč možnost, da pes priboljšek poizkusi pogoltniti preden, ga zadosti prežveči.

Igrače tipa Kong, so neprecenljiv vir mentalne zaposlitve za pes. Napolnimo jih lahko z priljubljeno hrano našega psa ter mu pustimo, da sam ugotovi kako hrano spraviti iz igrače. Različne “oblike” hrane, bodo potrebovale različne pristope.

“FREESHAPING”: Učenje vedenj z metodo freeshapinga temelji na tem, da pes ugotovi katero vedenje mora ponuditi, da dobi nagrado…

UČENJE TRIKCEV: Učenje zabavnih vaj s pomočjo klikerja, je za primerno pripravljenega psa vir neizmernega užitka in velik miselni napor.

Načinov za aktivno in zanimivo preživljanje prostega časa s psom je mnogo. Ponudite svojemu psu priložnost, da vam pokaže česa vse je sposoben 😉

prijetno s koristnim

pasje, članki
Nemo med plensko igro

             Nemo med plensko igro

Včasih je veljalo, da pes potrebuje hišo z vrtom, veliko prostora za gibanje, dolge sprehode. Danes vemo, da je za psa najpomembnejše preživljanje časa z njegovim krdelom (t.j. družino), da je miselna zaposlitev bolj pomembna od gibanja, da je igra med vodnikom in psom temelj kvalitetnega odnosa.

Skozi igro, psa učimo pomembna pravila interakcije z ljudmi – mehkega ugriza, nadzora telesnega kontakta, itd. Med igro pes porabi veliko energije ter izpolnjuje svoj plenski nagon, zato je za psa veliko bolj nagrajujoča kot sprehod. Večina psov ne potrebuje veliko gibanja (največ 1 uro na dan), potrebujejo pa precej pozornosti in druženja z vodnikom.

PLENSKA IGRA

Plenska igra je vlečenje z igračo. Pomembno je, da igračo animiramo ter s tem vzbudimo plenski nagon pri psu. Igrača mora »bežati« pred psom, vendar dovolj počasi, da jo pes hitro ujame. Ko pes ujame igračo, mu pustimo, da nam jo potegne iz rok. Najprej se bo sam igral z igračo, počasi pa nam jo bo začel nositi nazaj in se želel igrati z nami.

igra kot sprostitev med treningom

     igra kot sprostitev med treningom

Pomembno je, da psa naučimo igračo izpustiti na povelje. Med igro, igračo zamenjamo za hrano. Ko pes poje, se igramo dalje. Igro zaključimo tako, da pustimo psu zmagati (odnese igračo), nato pa mu v zameno ponudimo hrano.
V kolikor nas pes med igro uščipne z zobom, takoj prekinemo igro ter ga začnemo ignorirati. Ko nam bo začel ponujati pozornost, se ponovno začnemo igrati. Ta proces ponovimo VSAKIČ, ko nas pes »ugrizne«. Na ta način, ga bomo najbolj zanesljivo naučili, da ugriz boli in da mora paziti kako uporablja svoje zobe.

umirjanje igre

                     umirjanje igre

Nekateri psi imajo izredno močan plenski nagon in med igro kar malo podivjajo – se zaganjajo, skačejo, lajajo… Pri takšnih štirinožcih je pomembno, da je igra kratka in z njo prekinemo preden se pes preveč razvname. Skozi zadrževanje igrače in ignoriranje neželjenega vedenja, psa zelo učinkovito naučimo, da je edini način, da dobi željeno (npr. igračo) mirno čakanje in ponujanje pozornosti. Navada, ki nam bo koristila pri vseh aktivnostih s psom.

IZBIRA IGRAČE

začetki razvijanja plenske igre

          začetki razvijanja plenske igre

Ključnega pomena za uspešno razvijanje plenske igre, je izbira primerne igrače za vašega psa. Psi z močnim ugrizom, potrebujejo trše, bolj kompaktne igrače, saj mehkejše zelo hitro uničijo. Psi z mehkim ugrizom, mladiči ter večina psov pri katerih se plenska igra šele razvija pa potrebuje mehko igračo. Posebno na začetku, je pomembno tudi, da igrača deluje čim bolj “živo”, zato so najbolj uporabne krpe, šali ali kaj podobnega.

Dobro razvita plenska igra, je lahko zabaven način druženja za psa in vodnika, krepi medsebojno vez, je odličen ventil za presežek energije, zanjo pa ne potrebujemo veliko prostora ali časa.

hvala, da ne grizete

članki

Inhibicija ugriza je sposobnost psa, da nadzoruje moč stiska z zobmi. Pes, ki ni bil naučen roti grizeinhibicije ugriza, se ne zaveda občutljivosti človeške kože, zato tudi v igri premočno grize. Psi, ki imajo temeljito razvito to preventivo, bodo morda v stresnih situacijah (strah, agresija) ugriznili manj močno in manj verjetno predrli kožo.

Med igro oz. ukvarjanjem z našim psom, mu pustimo, da grizlja naše roke. Igramo se, dokler nas pes ne ugrizne posebno močno. Odzovemo se s cvilečim krikom, naša roka pa popolnoma obmiruje. To bi moralo psa zbegati in (vsaj za nekaj trenutkov) ustaviti grizenje. Ko pes neha gristi oz. nas začne lizati, ga veselo hvalimo. Nadaljujemo z igro. Če nas pes ponovno ugrizne premočno, ponovimo opisani postopek. Vajo ponovimo največ trikrat v 15 minutah.

dogo_grizeČe cviljenje ni dovolj učinkovito (pes še naprej pogosto ugrizne premočno), psu uvedemo »time out«. Ko nas pes premočno ugrizne se odzovemo s krikom. Ko se pes zdrzne in neha gristi, umaknemo roko ali se vstanemo in odidemo stran ter psa ignoriramo 10 do 20 sekund. Po kratkem time out-u, psa ponovno povabimo k igri.

Ko smo psa odvadili zelo močnih ugrizov, lahko posotopoma spuščamo nivo tolerance in »sankcioniramo« čedalje manj močne ugrize. Na ta način se bo pes postopoma navadil, da grizenje ni zaželjeno oz. sprejemljivo vedenje.

Dodatni ukrepi:

  • ko pes pozkuša žvečiti naše roke oz. stopala, ga preusmerimo na žvečljivo kost ali igračo;
  • če se, med božanjem oz. pestovanjem, pes vznemiri in nas začne gristi, ga zamotimo z majhnimi priboljški; na ta način, se bo navadil na dotik, brez grizenja;
  • razvijamo plensko igro; pri plenski igri, se moramo strogo držati smernic za varno igro; ko pes obvlada varno plensko igro, imamo igračo vedno pri sebi; ko nas začne pes gristi, ga preusmerimo na igračo; z doslednim delom, bi moral pes sam začeti iskati igračo, kadar bo dobil željo po grizenju;
  • če se pes med hojo zaganja v naše noge ali stopala, se ustavimo, ga preusmerimo na igračo in se šele nato začnemo ponovno premikati;
  • psu omogočimo dovolj igre z vrstniki; igra in socializacija z drugimi psi, ga bosta naučili pravilnih socialnih vedenj, ritualov ter inhibicije ugriza.

Biti moramo razumevajoči in potrpežjivi, grizenje v igri je normalno vedenje vsakega mladiča ali mladega psa.