Vsi, ki poznajo moj način dela vedo, da pri meni vsi tečajniki začnejo z individualnimi urami. Torej so na poligonu s svojim psom sami, brez (večjih) zunanjih motenj in deležni vse moje pozornosti. Začetniki so sprva večinoma negotovi in nerodni, njihovi psi pa to čutijo in se zato še bolj zatopijo v vohljanje in tekanje po poligonu. Zato je toliko bolj pomembno, da so prvi koraki v vzgojo psa čim bolj sproščeni, brez naglice ali obremenjevanja z napredkom so-tečajnikov.
Večinoma pasji tečajniki h meni ne pridejo kot mladiči, temveč najstniki ali odrasli psi z bolj ali manj obupanimi lastniki ter že izoblikovanimi navadami in vedenji. Na prvih urah zelo pogosto slišim izjave v stilu, “saj zna, ČE hoče” ali “v hiši uboga vse, zunaj pa nič”. Psi so zelo učljiva bitja, ki s pravilnim delom hitro usvojijo tudi najbolj zahtevne vaje. Težava s katero se sreča večina pasjih lastnikov je to poslušnost prenesti v vsakdanje življenje, med živžav ljudi, psov, ptičev in sto drugih zanimivih dražljajev.
Zato glavni cilj šolanja psa nikoli ne sme biti poslušnost, temveč grajenje odnosa vodnik-pes. Skozi igro, premagovanje ovir, zabavne trike in (malo manj zabavne) vaje poslušnosti psa navadimo, da je sodelovanje z njegovim človekom najlepša in najbolj zanimiva popestritev vsakdana. Šele, ko je ta delovna dinamika dobro utrjena, začnemo z delom v skupini, urbanem okolju in na sprehodih ter počasi navajamo psa na čedalje bolj moteča okolja. Na individualnih urah lastnik dobi vse potrebne in željene informacije o pravilnem delu in vzgoji psa, sam program dela se lahko prilagodi potrebam posameznika, sploh, če s psom dela otrok ali oseba s posebnimi potrebami pa tudi, če ima vodnik zgolj drugačne želje in ambicije.
S sistematičnim, 
postopnim, predvsem pa doslednim delom, lahko v nekaj mesecih pridemo od “saj zna, če hoče” do “vedno hoče”. Skratka do psa, ki ga lahko brez skrbi in s ponosom peljemo s sabo kamorkoli.
Več o različnih programih Pasje šole Šavs najdete TUKAJ.
Spodnji video pa prikazuje “zabavno poslušnost” moje Sage, ki ji je delo samo po sebi nagrada 😉
Slovenska kinološka reševalska srenja je razdeljena na več društev in dve zvezi. Ne glede na to kam pripadamo pa je naše poslanstvo enotno … pomagati. Tabori in usposabljanja so priložnost, da se zberemo reševalci iz različnih klubov, zvez, držav ter izmenjamo znanja in izkušnje, obenem pa sklepamo nova poznanstva in vezi. S tem namenom smo člani 
Ker je lokacij oz. delovišč kjer lahko treniramo v Sloveniji relativno malo, je medsebojno sodelovanje toliko bolj pomembno. Naša Enota ima na tem področju srečo, saj imamo v okolici kar nekaj možnosti za treninge. Sreča pa seveda ni edini faktor, pomembno je tudi razvijanje vezi z lokalno skupnostjo ter drugimi pripadniki sil za zaščito in reševanje.
njihovega lovskega doma, g. Andreju Šventu za idilično lokacijo na kateri smo kopali pse, 
Varangian 