na sprehodu po mestu

šole
fax_6

oddaljevanje vodnika

Večina treningov poslušnosti poteka na poligonu. V ograjenem prostoru, znani okolici in brez večjih motenj se psi učijo novih vaj in izboljšujejo že naučeno. Prava preizkušnja pa pride, ko naučeno znanje “peljemo na sprehod” v novo in moteče okolje.

fax_7

brez vohljanja ne gre 😉

Na prvem sprehodu, psi ponavadi navdušeno vohljajo ob vogalih, vlečejo k tujim psom in se zaganjajo za golobi. Bolj malo jih zanimajo ukazi kot so “poleg” in “sedi” ter želje vodnika na splošno. To vedenje je še posebej izrazito, če so naši štirinožci načeloma vajeni relativno mirnega primestnega življenja. Mnogo vodnikov v takšni situaciji hitro izgubi zaupanje v naučeno znanje.

Če želimo, da pes znanje uspešno prenese v vsakdanje življenje, moramo poslušnost postopoma seliti v vedno bolj moteče okolje. Potrebno je spustiti nivo naših pričakovanj ter nagrajevati manj izpopolnjeno vedenje, kot smo ga vajeni na poligonu. Da povečamo motivacijo za delo, naj bo pes lačen, mi pa se opremimo z ekstra slastnimi priboljški. Pomembno je, da ne postanemo nepotrpežljivi, jezni ali razočarani nad delom psa. Učenje poslušnosti je kot grajenje zidu, dokler so temelji močni, bo z doslednim delom vedenje preneslo tudi težje preizkušnje.

Državno prvenstvo reševalnih psov 2013

reševalci

Drugi vikend v maju, je v Logatcu potekalo državno prvenstvo reševalnih psov. Za naju z Rhani, tretje. Medtem, ko je bil lani cilj doseči uvrstitev (za kar je potreben pozitiven rezultat v obeh disciplinah), sem letos ciljala na višja mesta, ter kvalifikacijo na svetovno prvenstvo. Za Nemota je bilo to prvo prvenstvo in tudi prvi izpit druge stopnje, zato sem upala zgolj na čim lepše delo.

Kljub dobri organizaciji tekmovanja, udeleženci letos nismo imeli lahkega dela v nobeni od disciplin. Na ruševini se je eden od grobov izkazal za nemogoče zahtevnega. Iskanje pogrešanega je potekalo na zelo razgibanem terenu, polnem vrtač, z izredno spremenljivim vetrom. Poslušnost in ovire pa so bile čista loterija, saj je poleg nestanovitnega vremena, na rezultat vplivalo tudi nestanovitno sojenje sodnika.

Kljub vsem neprilikam, sem zelo ponosna na delo svojih psov. Z Nemom sva bila na poslušnosti pozitivna, na ruševini pa nama je zmanjkal en marker, tisti ki jo je »zagodel« tudi precej bolj izkušenim psom. Čeprav naju čaka še precej dela, sva na pravi poti. Uvrstitve nisva dosegla, vendar sva po sešetevku točk zasedla 15. mesto, kar sploh ni slabo za dveletno dogo. Nad rezultatom, ki sva ga dosegli z Rhani, sicer nisem navdušena. Kljub temu, da je 8. mesto precejšen napredek od lanskega 16., sva sposobni še veliko več. Zelo pa sem zadovoljna z mojo Rančuljo. Na poslušnosti je konkretno deževalo pa je vseeno dala vse od sebe. Za slabe točke se lahko zahvaliva predvsem sodniku, ne pa najinemu delu. Na iskanju je bilo njeno delo, kljub zahtevnemu terenu, skoraj brezhibno. Na koncu je sodnica kar ni mogla prehvaliti. Edina, vendar velika, pomanjklivost je bila zapuščanje markerja. To pa lahko pripišem sama sebi, saj sem naredila napako v treningu. Nikoli se mi še ni zgodilo, da bi poizkušala nekaj izpilit in s tem naredila tako veliko škodo. We live and learn.

Kljub temu, da so bile končne točke bolj klavrne in uvrstitev slabša od željene, me vsakič, ko se spomnim, koliko superlativov je uporabila sodnica za MOJEGA psa, kar dvigne od tal. Ta zmaga je moja zasebna, ampak nič manj vredna, če zanjo nisem dobila pokala 🙂