SPLETNI TEČAJ VIŠJE POSLUŠNOSTI

šole

Glede na trenutne omejitve gibanja in druženja, smo za vas pripravili spletni tečaj “višje” poslušnosti. Tečaj je namenjen vsem, ki imajo s svojim psom namen opravljati višje kinološke izpite ali celo tekmovati v disciplinah kot so IGP, FCI Obedience, ipd.

Tečaj je sestavljen iz štirih stopenj. Skozi stopnje se gradi devet vaj klasične poslušnosti. Le-te naj bi bile ob zaključku četrte stopnje pripravljene na izpitnem nivoju.

Vsaka stopnja zajema:

– uvodno teoretično gradivo

– 9 video posnetkov (enega za vsako vajo) 

– 5 video konferenc z inštruktorico 

Cena vsake stopnje je 150 eur.

kliker – kako in zakaj?

pasje, članki

Za uspešno šolanje psa sta ključnega pomena dva dejavnika – komunikacija (vodnika s psom) in motivacija (psa za delo). Tokrat se bomo ukvarjali z učinkovito komunikacijo oziroma pripomočkom, ki nam to omogoči – klikerjem.

KOMUNIKACIJA

Kot vemo, psi ne razumejo našega jezika. Ne glede na to kolikokrat boste psu rekli “sedi”, to ne bo dovolj, da se usede. Da bi ga uspešno naučili vajo, mora pes razumeti, da se mu usedanje oz. sedenje splača. Šele, ko začne vedenje ponujati sam od sebe (torej se usedati, da bi dobil priboljšek), je vedenju smiselno dodati povelje.

03814A9D-EEB9-4492-8F75-4050A0E4887CKAJ JE KLIKER?

Kliker je majhna plastična naprava, ki jo lahko držite v eni roki. Na njej je gumb, ki ob pritisku nanj “klikne”.

Med šolanjem kliker uporabljamo za označevanje pravilnega vedenja psa. Kliku neposredno sledi nagrada. Vedno in vsakič – en klik, ena nagrada. S pravilno uporabo, psu zvok klikerja naznani nagrajevanje. Na ta način psu jasno označimo katero od njegovih dejanj bo nagrajeno.

Na primer, če želimo psa naučiti vajo “sedi”, kliknemo takoj, ko se zadnjica psa dotakne tal. Nato nagradimo. Ko bo pes povezal usedanje z nagrajevanjem, se bo začel usedati, da bi si prislužil nagrado

ZAKAJ KLIKER? 3CFEE2C7-64D9-48AD-8F1D-D2F01104521F

Najbolj razširjen način za označevanje željenega vedenja je seveda pohvala oziroma označevanje z besedo “ja”. Zakaj torej kliker?

Zvok klikerja je nezmotljivo prepoznaven in vedno enak. Kliker se uporablja izključno za šolanje psa, zato je njegov zvok za psa nedvoumen. Ne glede na to kakšen besedni marker uporabimo za označevanje vedenja – “ja”, “bravo”, “priden”, ipd. – bo pes to besedo bolj ali manj pogosto slišal v našem vsakodnevnem govoru. Na ta način beseda izgublja vrednost kot marker za šolanje.

Zvok klikerja je nevtralen. Mehanski. Ne vsebuje čustev. Uporaba nevtralnega markerja psu olajša delo saj iz procesa šolanja izvzame naše čustveno stanje. Tako se pes lažje osredotoči na naloge, ki mu jih postavljamo.

Torej… medtem, ko kliker vsekakor ni edini način za uspešno komunikacijo in posledično šolanje psa pa je brez dvoma med najbolj jasnimi in učinkovitimi.

NEPRIMERNA UPORABA KLIKERJA

Marsikateri pasji lastnik se odloči za šolanje s klikerjem brez, da bi popolnoma razumel njegovo funkcijo. Čemu torej kliker ni namenjen…

– nagrajevanju; klik ni mišljen kot nagrada, je zgolj označevalec pravilnega vedenja, ki mu mora nagrada vedno slediti

– klicanju psa ali vzbujanju pozornosti; pes se bo na zvok klikerja odzval s pozornostjo, vendar ga ne smemo uporabljati v ta namen, saj bo tako hitro izgubil funkcijo

– nadomeščanju povelij; kliker ni daljinec, zgolj označuje vedenja, ki so vredna nagrade

 

ZA ZAKLJUČEKK. JESENKO - Ziggy&Ajda 2

Pogosta napačna predstava o klikerju je, da ga je potrebno uporabljati celo življenje psa. Kliker je zgolj pripomoček za šolanje. Ko pes vajo usvoji v celoti in jo izvaja v vseh okoljih in pogojih, ga za to vajo ne potrebujemo več.

Tudi če klikerja nimamo pri sebi, lahko še vedno delamo s psom, s pomočjo besednega markerja oz. pohvale. Vsekakor pa bo redna uporaba klikerja pospešila proces šolanja.

Kliker služi zgolj jasni in učinkoviti komunikaciji s psom v procesu šolanja. Psu sporoča katero od njegovih dejanj je vredno nagrade. Psi pri pravilnem šolanju s klikerjem hitreje dojemajo katera vedenja jih želimo naučiti in s tem je njihovo šolanje bolj učinkovito.

 

 

 

Kaj smo zamudili v zadnjih dveh mesecih in kako naprej

pasje, šole, članki

40F15ABE-038D-456F-9554-53CBC7D3D9C6Krizno obdobje minulih mesecev je pustilo posledice na življenjih vseh. Ne samo ljudi, temveč tudi naših mladih psov. Zadnja dva meseca, smo vsi iskali samoto in se izogibali srečanjem z drugimi ljudmi. Zato so bili naši mladiči prikrajšani za socializacijo s pasjimi vrstniki in tujimi ljudmi ter habituacijo na marsikatere okoljske dejavnike.

KAJ SOCIALIZACIJA SPLOH JE?

V naravi živali je, da se izogibajo vsemu novemu, saj nepoznane stvari predstavljajo potencialno grožnjo. Vsaka mlada žival gre skozi obdobje t.i. socializacije, da se navadi na svoje normalno okolje. To je obdobje, ko je mlada žival manj plašna in bolj dojemljiva za nove stvari. Prav tako lažje tvori socialne vezi. Pri psih to obdobje traja nekje do 5. meseca starosti, vendar je izvajanje obsežne in temeljite socializacije pomembno celo prvo leto življenja.  Tudi odrasle živali so se sposobne navaditi na novosti, vendar proces običajno traja dlje časa.

Socializacija = navajanje na tuje ljudi, domače in divje živali

Habituacija = navajanje na nova okolja, zvoke, materiale, ipd.

 

KAKO SE SOCIALIZACIJE LOTITI?

Socializacijo z ljudmi najlažje izvajamo tako, da tujci psa hranijo iz roke. Pomembno je, da uporabimo čim bolj različne ljudi – moške in ženske; visoke in majhne; otroke, mlade in stare; ljudi z brki, brado, kapo, očali, v uniformah, na invalidskem vozičku, s palico, itd.

Socializacija s psi pomeni redne stike z novimi psi. Občasna igra je zaželjena, vendar le dokler ne vodi v podrejanje ali celo agresijo, zato je pomembno, da skrbno izbiramo pasje prijatelje. Pomembneje je, da našega štirinožca vodimo v okolja kjer sreča dovolj drugih psov s katerimi se lahko povoha ali si jih vsaj mirno ogleda.

Habituacijo izvajamo tako, da psa vodimo v nova okolja in situacije. Priporočljivo je, da jih tam hranimo iz roke ali se z njimi igramo, sploh če gre za psa, ki je nesiguren ali nervozen po naravi. Če naštejemo nekja primerov – plenska igra ob zelo prometni cesti; izlet v živalski vrt, kjer psa mirno spodbujamo ali nagrajujemo, ko ogleduje in voha nove živali; obisk kafiča, kjer pes žveči bikovko; vožnja z avtobusom ali vlakom, kjer psa nagrajujemo; ipd.

IZOLACIJA

Če so bili mladi psi v obdobju socializacije izolirani in niso bili izpostavljeni različnim izkušnjam in doživetjem, lahko pričakujemo, da se bodo razvili v nesigurne in plašne pse. Mladiči, ki niso imeli stikov z drugimi psi, bodo verjetno nanje reagirali s histerijo ali celo agresijo. Pomanjkljiva socializacija na tujce, lahko vodi v strah pred le-temi. Psi, ki so navajeni le enega okolja, bodo v novem okolju nesigurni in lahko s strahom in paniko reagirajo na nenadne dražljaje.

KAJ ZDAJ?

F29447ED-21BF-4D09-8421-018C25786CC8Naša življenja se počasi vračajo v normalo (neke vrste), zato je pomembno, da nadoknadimo zamujeno tudi na tem področju. Smiselno si je pripraviti seznam stvari oziroma izkušenj za katere je bil vaš pes v tem času prikrajšan in se sistematično lotiti reševanja situacije. Tudi, če pri svojem mladiču ne opazite znakov pomanjkljive socializacije (negotovost, strah, znaki agresije, …), je pametno delovati preventivno.

MOJA IZKUŠNJA…

Sama imam doma dva osem mesečna dobermana – Asho in Thora, ki sta obdobje izolacije preživele izredno aktivno. Učila sta se vaj poslušnosti, sledarila, delala vaje za pasji fitnes in zavedanje telesa, itd. Vendar sta dneve preživljala na travnikih in v gozdovih, stran od ljudi, psov in urbanega okolja.

V zadnjjih dveh tednih, pri vsakem opažam drugačne znake pomankljive socializacije. Asha je negotova okoli tujih psov, Thor pa v urbanem okolju. Kljub temu, da sta bila prve pol leta svojega življenja načrtno in obsežno socializirana, sta dva meseca izolacije pustila posledice.

Sedaj je njun program treningov dopolnjen s sprehodi po različnih delih Ljubljane in igro s pasjimi vrstniki, ki obiskujejo naše tečaje. Z malo vloženega truda in časa, bosta hitro spet ista samozavestna mlada psa kot sta bila pred izolacijo.

PROGRAM SOCIALIZACIJE

Ker se s podobno situacijokot jaz srečuje marsikateri lastnik pasjega mladiča, bomo 810AE6CB-D3E9-4B72-8EAE-35766D11F674pri Šavsu organizirali program skupinske socializacije. Namenjen bo socializaciji na pse in ljudi ter habituaciji na urbano okolje. Delo bo potekalo v skupini, kjer bomo drug drugemu pomagali, da z našimi štirinožci nadoknadimo zamujeno.

Več o programu si lahko preberete TUKAJ.

za nosom

pasje, šole, članki

Najbolj razvito čutilo pri psu je voh. Tako kot je nos prevladujoč organ na pasji glavi, je center za voh prevladujoč v pasjih možganih. Za psa voh oblikuje podobo sveta.

Psi vohajo v “stereo”. To pomeni, da ločeno procesirajo vonjave iz vsake nosnice, na ta način pa lahko določijo smer. Vonj zaznavajo tudi v veliko višji resoluciji, kot ljudje. Podobno kot pri digitalni fotografiji, kjer so pri sliki v nizki resoluciji podrobnosti zamegljene, pri sliki v visoki resoluciji pa ostre. Medtem, ko ljudje (večinoma) zaznavamo mešanice različnih vonjev, psi zaznajo vsak posamezen vonj. Tudi, če je en vonj prevladujoč, lahko psi še vedno ločijo druge manj izrazite vonjave.

IMG_4764-2

Sposobnosti za voh se seveda razlikujejo glede na velikost, pasmo, dolžino nosu ter celo barvo kožuha. Kljub temu pa je znanstveno dokazano dejstvo, da ima pes vsaj 44-krat boljši nos kot človek. Z rednim delom, se njihove sposobnosti diskriminacije vonjav razvijajo še dodatno, prav tako pa tudi njihove mentalne sposobnosti.

Ponuditi našemu štirinožcu možnost, da aktivno uporablja in razvija svoje naravne sposobnosti, je največje darilo, ki mu ga lahko poklonimo. Večina sodobnih psov dobi hrano od lastnikov, zato jim za preživetje ni potrebno uporabljati čutil in/ali nagonov. Mnogo aktivnosti, ki jih počnemo s svojimi psi (tek, pohodništvo, metanje žoge, agility, ipd.) vključuje hitrost, vzdržljivost, razburjenje, natančnost in kontrolo, le redke pa umirjenost in koncentracijo. Delo z nosom od psa zahteva mirnost in mentalno aktivnost ter stimulira širok spekter njegovih naravnih sposobnosti.

unnamed (2)

 

SLEDARSTVO

Iskanje po sledi je le ena od mnogih oblik dela z nosom. Za razliko od mantrailing ali “air scent” iskanja človeka pa ima prednost, da jo lahko psu postavimo kar sami.

Pri sledarstvu pes v prvi vrsti išče vonj poškodb tal, ki jih je s hojo povzročil polagalec sledi. Intenzivnost teh vonjav je seveda odvisna od podlage. Poškodovana sveža, zelena trava na primer oddaja močnejši vonj kot odtis stopinje na orani njivi.

Cilj iskanja “klasičnega” iskanja po sledi je, da pes počasi in sistematično napreduje iz koraka v korak ter natančno sledi menjavam smeri. Tovrstno delo zahteva veliko koncentracije in je za večino psov mentalno precej naporno.

IMG_0121

UČENJE ISKANJA PO SLEDI

V tem zapisu vam bom predstavila kaj potrebujete, da psa začnete učiti iskanja po sledi in kako se tega lotiti.

1. Oprema za postavitev sledi

– količek ali palica (ki jo lahko zapičite v zemljo)

– priboljški, koščki mesa ali briketi

– travnik s svežo travo (visoko od 5-15 cm)

2. Oprema za delo psa

– oprsnica ali ovratnica

– malo daljši povodec (2-3 m)

3. POSTAVLJANJE SLEDI

– postavite se na teren za sled in si ob levo nogo zapičite količek

– malo pohodite travo na kateri stojite in vanjo položite priboljšek

– nato nadaljujete s hojo po principu stopanja prsti-peta; vsak korak malo “zahodite” in v odtis položite priboljšek

– sled polagate v krogu, iz desne proti levi; sprva naj bo premer kroga 3-4 metre, s treningom pa ga postopno večate

92948472_1148422335512261_1492285802879647744_n

– sled zaključite meter ali dva preden ste se vrnili do količka; ZAPOMNITE SI kje to je (najboljše si je vzeti za orientir kakšno krtino, rožo, ipd.)

V prvi stopnji učenja, mora biti hrana v vsakem koraku. Vedeti morate kje ste postavili sled, da lahko psu pomagate, če jo slučajno izgubi.

4. ISKANJE

– psa pripeljete na sled privezanega na povodec

– kakšen meter pred količkom ga posedete

– prvih nekaj iskanj boste morali z roko pokazati na prvi priboljšek, kasneje pa bo pes sam startal na količek in poiskal prvi košček

– ko z roko pokažete na prvi priboljšek, psu date povelje za iskanje, npr. “išči”, “sled”, “track”, ipd.

– sprva bo pes iskal tudi levo in desno; počasi pa se bo naučil, da hrana vedno leži v isti smeri

– psa držite na povodcu, da ne more v iskanju odtavati daleč od sledi; pustite pa mu, da sam reši “problem”; če obupa, torej neha iskati, mu naslednji košček nakažete z roko

– v kolikor se psu mudi in bi v iskanju izpuščal priboljške, ga ustavljamo s povodcem; pomembno je, da pes poje hrano iz vsakega koraka; ne pustimo mu, da napreduje, dokler ni pojedel prvega koščka v vrsti => na ta način se bo pes naučil počasnega, sistematičnega dela

– ko pes oddela celoten krog in pridete do točke kjer je sledi konec, psu v zadnjo stopinjo vržemo pest hrane (tako, da padejo iz zraka in pes ne vidi, da hrana prihaja od nas) => Na koncu sledi pes dobi večjo nagrado, ki pa mora priti v trenutku, ko pes najde zadnjo stopinjo. Če bi ga nagrada na koncu čakala ves čas, bi se mu celotno sled mudilo, da jo doseže čim prej.

– ko pes poje vse priboljške, ga veselo pohvalite in odpeljete s sledi

Za boljšo predstavo, bomo v prihodnjih dneh objavili video, kjer bo pravilen postopek polaganja in pobiranja sledi predstavljen tudi vizuelno.

unnamed

SLEDARSKE DISCIPLINE

Sledarstva se lahko lotimo kot prostočasne aktivnosti namenjene mentalni zaposlitvi našega psa ali tekmovalne discipline, kjer gre za natančno delo, z veliko pozornosti na detajlih.

V tekmovalni kinologiji obstaja več različnih disciplin sledarstva. Razlikujejo se po zahtevnosti, kompleksnosti in strogosti ocenjevanja. Pri nas se v sledarstvu lahko preizkusite kot del programa IGP (kjer je ena od treh disciplin, poleg poslušnosti in obrambe), IFH (izpiti in tekmovanja sledi same) ter RH-V (reševalsko sledarstvo; v kombinaciji z disciplino poslušnosti & ovir).

Za vsakogar, ki ga tovrstno delo zanima in veseli, se torej izzivov ne manjka. Če bi želeli osnovno stopnjo dela nadgraditi na tekmovalni nivo pa smo vam seveda na voljo za indvidualne treninge.

“Pridi!”

šole, članki

Zanesljiv odpoklic je najpomembnejša vaja, ki jo mora pes usvojiti v življenju, saj njemu omogoča večjo svobodo gibanja, lastniku pa mirnejše sprehode.

Odpoklic pa je tudi ena najzahtevnejših vaj, ki jih skušamo naučiti psa. Glavni razlog zato je, da se uspešen odpoklic pogosto konča z (za psa) neprijetno posledico – npr. prekinitvijo igre z drugim psom, pripenjanjem na povodec, itd. Drugi razlog pa je, da pes večino drugih vaj izvaja v neposredni bližini lastnika, medtem ko je pri odpoklicu oddaljen od njega in ima posledično lastnik nanj manj vpliva. Zato je ključnega pomena, da odpoklic redno nagrajujemo skozi celotno življenje psa in s tem vzdržujemo motivacijo.

Najprej pa moramo seveda vajo učinkovito zgraditi. V nadaljevanju članka sledi štiri stopenjski program, kako se tega lotimo. Primeren je tako za začetnike (psi, ki se prvč učijo te vaje), kot tudi za popravljanje slabega oziroma nezamesljivega odpoklica. V primeru, da spadate v drugo kategorijo, svetujem, da proces učenja začnete z novim, svežim poveljem, npr. če ste prej uporabljali “pridi”, ga zamenjajte za “sem”.

MajaLesar - Saga 3

Foto: Maja Lesar

1. korak – IZGRADNJA POVELJA

  • povelje se uporablja zgolj, ko smo sigurni o pozitivnem odzivu
  • izvedbi odpoklica mora neposredno vedno slediti prijetna posledica, nikoli neprijetna (npr. konec sprehoda, prekinitev igre, ipd.)
  • cilj prvega koraka je, da si ob povelju za odpoklic, pes želi priti do nas, saj se mu ob tem vedno zgodi nekaj izredno prijetnega

vaja 1 : v hiši ali na vrtu, dva ali več družinskih članov, izmenično kličejo psa k sebi; ob vsakem uspešnem odpoklicu, psa primemo za ovratnico in ga nagradimo s hrano ali igro  vaja 2 : naključni odpoklici v hiši, izdatno nagrajeni s hrano, igro ali drugo prijetno aktivnostjo (ljubkovanjem, sprehodom, ipd.)

2. korak – ODPOKLIC NA SPREHODU

  • psa imamo na slednem (10 m) povodcu
  • pustimo mu, da se prosto sprehaja in vohlja, povodec pa se vleče po tleh
  • psa občasno pokličemo k sebi in ga nagradimo
  • če pes ne upošteva odpoklica, poberemo povodec in ga nežno “pocukamo” (ne vlečemo proti sebi)
  • če pes, odpoklica še vedno ne upošteva, stopnjujemo intenziteto dražljaja
  • ko se pes vrne h nam, ga pohvalimo in nagradimo
  • cilj drugega koraka je, da psa naučimo, da imamo nad njim nadzor, tudi kadar je oddaljen od nas in da mu ne bomo pustili nemoteno uveljavljati svoje volje

3. korak – STOPNJEVANJE MOTIVACIJE (vaja 3)

  • v hiši ali na vrtu, delo v paru
  • naš par ima pri sebi slasten priboljšek, mi pa ničesar
  • druga oseba psu pokaže priboljšek, vendar mu ga ne da, nato ga mi poizkušamo odpoklicati h sebi
  • takoj, ko se pes začne premikati v pravo smer, ga veselo hvalimo
  • ko pes pride do nas, ga intenzivno hvalimo in nežno primemo za ovratnico/oprsnico
  • druga oseba prinese priboljšek, s katerim ga nagradimo
  • cilj vaje je psa naučiti, da željeno hrano/igračo/aktivnost dobi le, če najprej pride do vodnika
  • pri izvajanju vaje lahko osebi izmenjujeta vlogi; ko pes usvoji odpoklic od ene vrste priboljškov, uporabimo drugo; uporabimo lahko tudi igračo ali priljubljeno aktivnost
  • ne glede na to kako dolgo traja, da pes pride do nas, ne obupamo ali prekinemo klicanja

4. ODPOKLIC OD NAGRADE (vaja 4)

  • cilj vaje je dvigniti motivacijo psa, da se vrne h nam, s pomočjo plenskega nagona in s tem okrepiti “moč” povelja

1. faza

  • skozi plensko igro in/ali s hrano, psa navadimo, da nam sproščeno hodi med nogami
  • ko to usvoji, stojimo z nogami narazen in mu med nogami mečemo igračo; pes mora za igračo teči med našimi nogami, ko pes ujame igračo, ga povabimo h plenski igri
  • vajo nekajkrat ponovimo – prenehamo dokler je pes še zainteresiran

2. faza

  • psa pustimo v stacionarnem položaju (sedi, prostor) ali ga nekdo drži
  • oddaljimo se in se postavimo nasproti psu na oddaljenosti cca. 10 m
  • psa veselo pokličemo in hvalimo, ko se nam približuje
  • tik preden pride do nas, stopimo v razkorak in med nogami vržemo igračo – ko pes ujame igračo, ga povabimo h plenski igri
  • vajo nekajkrat ponovimo – prenehamo dokler je pes še zainteresiran

3. faza

  • postopoma povečujemo razdaljo in menjamo okolja in situacije v katerih izvajamo vajo

adult beagle walking on grass field

Z dobrim odpoklicem boste tako vi kot vaš pes lahko živeli bolj kvalitetno in mirno življenje! Mi smo za vas pripravili program – sedaj pa ste na vrsti vi. Z rednim in doslednim treningom vemo, da vam bo uspelo. V kolikor potrebujete pomoč pa se lahko vedno obrnete na nas!

Naslovna fotografija: Anja Troha

 

 

 

pet napak, ki jih delate pri igri s psom

pasje, članki

Igra s psom je ena najpomembnejših aktivnosti, ki jih počnete s svojim psom. Utrjuje vajin odnos, je super oblika rekreacije, pes pa ima priložnost sproščati svoje naravne nagone.

Marsikateri pasji lastnik misli, da njihov pes ni zainteresiran za igro, ker ne kaže interesa za igračo, ki mu jo bingljajo pod nosom. Ker vzame igračo in z njo zbeži oz. je ne želi vrniti lastniku. Ali ker nikoli ne pobere nobene od množice igrač, ki ležijo po hiši.

Postavlja se vprašanje, kaj počnete narobe, če se vaš pes ne želi igrati? V nadaljevanju bomo našteli pet najpogostejših napak pri plenski igri in kako jih odpraviti…

 

  1. “RAZVAJENOST”

Če ima pes ves čas dostop do vseh svojih igrač, hitro izgubijo svoj čar. Takšne igrače psi pogosto uničujejo (grizejo) ali premetavajo po stanovanju, redko pa se z njimi aktivno igrajo.

To nikakor ne pomeni, da pes ne sme imeti na razpolago nobene igrače, zgolj da imate eno igračo shranjeno in jo uporabljate samo za vajino skupno igro. Ta igrača bo za psa najbolj dragocena.

2. “MRTVA” IGRAČA

Foto: Maja Rozman

S plensko igro pes sprošča svoj nagon po lovu. Pomembno je, da plen (torej igrača) pred psom beži. Če igračo psu ponudimo pred gobec in ga prosimo naj jo vzame, mu zelo verjetno ne bo zanimiva.

Igrača mora pred psom vedno bežati. Vlečemo jo po tleh, tako da se mu umika in izmika. Po nekaj “pobegih”, mu pustimo, da jo ulovi ter ga pri tem veselo hvalimo.

3. GROBA IGRA

Večina lastnikov je močnejših od svojega psa in marsikateri med igro psa dominira, s tem, da mu jemlje igračo ali ga med igro vleče za sabo.

Plenska igra je edina situacija v življenju psa kjer je pes močnejši od svojega lastnika. Igrača predstavlja plen. Ko pes plen ulovi, ga stresa in vleče ter s tem premaguje. Tako se potrjuje, počuti močnega in samozavestnega. Bolj, ko se bo pes potrjeval skozi igro, rajši se bo igral.

4. PREDOLGA IGRA

Dobra plenska igra je za psa fizičen in mentalen napor. Zabaven način za porabljanje energije, s katerim ne smemo pretiravati. Pomembno je, da z igro prenehamo, ko se pes najbolj zabava, tako si bo vedno želel ŠE.

5. NAPAČNA IGRAČA

Foto: Maja Rozman

Zelo pogosto vodniki za igro uporabljajo napačno igračo. Posebej pri mladičih in občutljivih psih, je pomembno, da za igro uporabljamo mehko igračo.

Pri plenski igri pes igračo drži z zobmi in nam jo vleče iz rok. Pretrda igrača je lahko za psa neprijetna ali je ne more dovolj močno zgrabiti ter zato hitro izgubi interes za igro.

 

TOREJ…

Pri plenski igri gre za lovljenje in ubijanje “plena” (igrače). Pomembno je, da plen pred psom beži, vendar ga mora pes relativno hitro ujeti. Ko pes plen ujame, se mora zanj boriti, vseeno pa mora biti močnejši od nas, nas vleči za sabo in nam igračo na koncu iztgati iz rok.

Ko bo pes siguren v svojo moč in možnost nadvlade plena, nam bo po “zmagi” igračo začel nositi nazaj. Naučil se bo namreč, da je plen pri njemu mrtev pri nas pa živ (beži) in je zato bolj zabaven.  Skozi dobro plensko igro bo psu zrasla samozavest in želja po sodelovanju z nami.

Skoraj v vsakem psu se skriva vsaj malo plenskega nagona, le prebuditi ga morate.

 

Če pa mislite, da potrebujete strokovno pomoč, se nam pridružite na naši delavnici učinkovite igre s psom 😉

 

 

Naslovna fotografija: Maja Rozman

“obramba” za vsakogar

pasje, šole

V zadnjih letih sodobna družba doživlja pravi “doggy boom”… pes kot družinski član, življenjski sopotnik ali celo nadomestilo za otroka. Temu primerno se razvija tudi storitvena industrija – pasje šole, varstva in saloni se množijo kot gobe po dežju. Podobno se dogaja tudi s kinološkimi športi. Medtem, ko discipline kot so agility, rally obedience in mantrailling doživljajo razcvet pa IPO – najstarejši med kinološkimi športi – počasi tone v pozabo.

Večina laikov IPO (po novem IGP) pozna po disciplini obrambe, čeprav je program dejansko sestavljen iz treh disciplin – sledi, poslušnosti in obrambe. Priljubljen je predvsem pri kinologih “stare šole” ter nekaterih mlajših lastnikih delovnih pasem kot so belgijski in nemški ovčar.

Splošno je razširjeno mnenje, da psi, ki trenirajo obrambo postanejo agresivni in niso primerni za vrvež vsakodnevnega življenja. Znano je tudi, da se pri treningih obrambe marsikdo poslužuje grobih, korekcijskih metod, kar še dodatno odvrne potencialne  udeležence.

Vendar, ali je vse to res? Kot vedno, ima vsaka zgodba dve plati.

Foto: Anja Troha

Foto: Anja Troha

Če zelo poenostavimo, pri treningih obrambe psi zagrizejo v zaščitni rokav, ki ga nosi t.i. marker ter se z njim borijo. Da psa te reakcije naučimo, se sprva dela na igračo (klobaso), nato na blazino za grizenje in na koncu na rokave različnih velikosti in trdot. Vse pa se torej začne z IGRO. In igra lahko tudi ostane, v kolikor ima pes dovolj plenskega nagona, marker pa dovolj znanja ter občutka za psa.

Za grizenje rokava lahko namreč marker proži enega ali kombinacijo dveh nagonov – PLENSKEGA in OBRAMBNEGA. Pri slednjem, se pes počuti ogroženega in ugrizne iz potrebe po obrambi sebe oziroma želje po dominiranju nasprotnika. Pri aktivaciji obramnega nagona psa naučimo, da na grožnjo reagira z ugrizom. Od tod izvira tudi stereotip, da psi, ki trenirajo obrambo postanejo agresivni.

Nasprotno, pri aktiviranju plenskega nagona, psu celoten trening predstavlja zgolj igro, rokav, ki ga grize pa igračo. Ta način treninga psu krepi samozavest, razvija odnos z vodnikom, predstavlja konkretno fizično aktivnost in ventil za plenski nagon. V kolikor je pes bolj plašne narave, se verjetnost za agresijo zmanjša, saj se skozi redno “premagovanje markerja” začne počutiti močnejšega in bolj sigurnega.

Skratka, treningi obrambe, ki temeljijo

Processed with VSCO with f2 preset

Foto: Pavlina Mueller

na plenskem nagonu,  so primerni za VSE. Lahko se ga lotite s klasičnimi IPO pasmami, kot so nemški ovčar, doberman ali rottweiler pa tudi z ne-tipičnimi, kot so beli ali veliki švicarski ovčar, border collie, jack russel. Pomembno je le, da imajo psi dovolj želje po delu in da najdete markerja z malo posluha in razumevanja za “drugačne” 😉 Morda vas bo delo potegnilo in se boste lotili celotnega IPO programa ali pa boste ostali zgolj pri tedenski “plenski zabavi”. Konec koncev je važno samo, da se oba s psom zabavata in produktivno porabita skupni čas.

 

Naslovna fotografija: Anja Troha