S pasjimi šolami sem se začela ukvarjati, da bi ljudem pomagala razviti kvaliteten odnos z njihovimi psi. Odnos, ki temelji na zaupanju ter razumevanju in ne na enostranskem pričakovanju takojšnje ubogljivosti. Vzgajanje brez prisile, izkoriščanje življenjskih situacij za utrjevanje željenega vedenja, prilagajanje metod dela karakterju posameznega štirinožca, vodijo k srečnemu psu in zadovoljnemu vodniku.

Rhani in Nemo sta me naučila, da pes svojega vodnika pozna do obisti. Vesta kdaj sem živčna, žalostna, vesela, vesta kdaj gremo delat in kdaj bosta ostala na kavču. Moja dejanja in razpoloženja so ves njun svet. Moje lastno razumevanje njunih želja in razpoloženj pa je učna izkušnja, ki traja še danes. Želja po preganjanju sosedove mačke, je vedno takoj in jasno očitna. Naveličanost pozornosti in »nežnosti« tujcev na sprehodu ali raznih predstavitvah pa je nekaj česar dolgo nisem znala razbrati iz njunega vedenja. Opazovanje govorice telesa svojega psa, je pomembno v vsaki nevsakdanji (ali vsakdanji) situaciji, saj mu na ta način lahko prihranimo marsikakšen mučen trenutek.

Moja psa sta moja družina. Inštruktorsko delo pa me je naučilo, da šolanje psov ni zgolj razvijanje odnosa med človekom in psom, temveč tudi prijateljstev med ljudmi, ki jim ljubezen in užitek do dela s psi služi kot stična točka. Samo drugi »pesjanarji« razumejo razočaranje, ko zaradi lastne treme pokvarimo nastop, ali žalost ob izgubi ljubljenega psa. Vezi, ki se spletejo med treningi in preizkušnjami, dodajo k lepoti dela ter tvorijo dolgotrajna prijateljstva.

Ko sem začela z reševalnim delom, je bila prva lekcija »reševanje ni hobi, je način življenja«. Če pogledam leta dela

in ljudi, ki delajo z mano, to brez dvoma drži kot pribito. Laičnemu opazovalcu (celo partnerjem in staršem) smo čudaška klapa. Delamo po dežju, snegu in burji, lezemo pod betonske sklade in skačemo po blatu. Na koncu pa premraženi in utrujeni ob kavi ugotovimo, »danes je bil dober trening«.

Vodenje pasjih šol nudi manj ekstremno, vendar nič manj nagrajujočo izkušnjo. Vsi pasji lastniki želijo poslušnega psa, med njimi pa se najdejo taki, ki jim je proces vzgajanja oz. šolanja ravno tolikšnja nagrada kot končni rezultat. Le-ti ponavadi nadaljujejo z delom s psom, tudi po zaključenem osnovnem šolanju, vključijo se v eno ali več kinoloških disciplin ter aktivno preživljajo čas s svojim štirinožcem. Skratka, postanejo pravi pesjanarji.

Po zaslugi svojih psov in kinološkega dela, srečujem ljudi iz zelo različnih okolij ter življenjskih slogov. Vendar je ljubezen do psov most, ki premosti generacijske, kulturne in druge razmake. Če svojemu štirinožcu date priložnost, vašega življenja ne bo obogatil zgolj s svojo ljubeznijo in pozornostjo, temveč tudi z množico novih izkušenj in ljudi, ki kih boste spoznali v njegovi družbi.