Nekatere pes je težje šolati, kot druge. Takšni psi so pogosto nepozorni na vodnika, zelo jih zanima njihova okolica, silijo po svoje, vohljajo in so na splošno strašno neposlušni. Nimajo naravne želje po tem, da bi zadovoljili svojega vodnika. Po drugi strani pa so samostojni in znajo reševati probleme. Ko so motivirani, so sposobni premagati neverjetne ovire, da bi dosegli svoj cilj.

Znanstveno dokazano dejstvo je, da nobena pasma psov ni boljša v učenju kot kakšna druga pasma oz. mešanica pasem. NOBENA PASMA NI BOLJ INTELIGENTNA OD KAKŠNE DRUGE. (Genetics and the Social Behavior od the Dog. Scott & Fuller. 1965. University of Chicago Press, Chicago, ZDA)

Pasme psov lahko delim v dve skupini…

Pasme vzrejene za delo s človekom: so pasme kot npr. border collie, labradorec, doberman, belgijski ovčar, ipd. Torej pasme pri katerih so rejci skozi skozi stoletja kultivirali željo po sodelovanju s človekom in sledenju ukazom.

Pasme vzrejene za samostojno delo: npr. terierji, goniči, doge, ipd. Vse pasme katerih izvorni namen je bil samostojno opravljanje neke naloge, brez usmerjanja oz. sodelovanja s človekom.

Tradicionalne metode šolanja so prilagojene psom, ki so navajeni sodelovati s človekom. To so metode z velikim poudarkom na “kazanju” in “ukazovanju”. Pri pasmah, ki so “genetsko programirane” za razmišljanje s svojo glavo in samostojno reševanje problemov, bodo imele te metode dela precej omejen učinek. Težava ni v psu, temveč v metodi.

Rešitev je sistem dela, kjer se psa motivira s tem, da mora sam reševati “probleme” in si s tem prislužiti nagrado.

 

Po metodi kinologinje Jane Killion, t. i. free shaping oz. prosto oblikovanje, je ključ do uspešnega dela, da psa naučimo ŽELJE po sodelovanju.

Zgolj 10% šolanja psa je učenje določenega vedenja, ostalih 90% pa je pripraviti psa do tega, da si želi sodelovati z nami. Pasme kot so doberman in border collie so večino časa pripravljene in sposobne za učenje, psi navajeni na samostojno razmišljanje pa redko. Osnovna naloga lastnika »samostojnega« psa je torej, da oblikuje mentalno stanje svojega psa. Ko psa bo pes željan učenja, ga lahko naučimo česarkoli.

Sistem free shapinga, skozi serijo miselnih iger, spremeni način razmišljanja samostojnih psov in jih s tem pripravi na učenje vedenj. Psu se predstavi »problem« ter pusti prostor in čas, da ga reši sam. Na ta način se izkorišča njegove naravne danosti za samostojno delo, obenem pa se pes navaja, da je delo z vodnikom lahko zabavno.

OSNOVNI KORAKI:

1. Kako se psi učijo?

Vsako vedenje ima svoje posledice.

2. Kliker

Naš način komunikacije s psom.

3. Pes ponuja

Cilj je psa pripraviti, da začne ponujati vedenja, brez da to od njega zahtevamo. To dosežemo skozi igre, ki spremenijo njegov način razmišljanja. Ta korak je ključnega pomena v procesu šolanja samostojnega psa.

4. Oblikovanje (shaping)

S klikerjem in nagrado, psa sistematično učimo vedenja v majhnih korakih.

5. Potrjevanje

Ugotovimo kaj psa najbolj motivira ter to kontroliramo. To aktivnost oz. nagrado mu omogočimo le v zameno za željeno vedenje. Skozi asociacijo, bomo strast do željene nagrade počasi prenesli na vedenje.

6. Pozornost

Brez pozornosti, psa težko pripravimo na sodelovanje z nami. Ko izvedemo prve korake, bo naš pes imel solidno pozornost, vendar je pomembno, da to pozornost posplošimo na raznolika okolja, z različnimi motnjami.

7. Igra

Igra je temelj dobrega odnosa vodnik-pes. Pes, ki uživa v igri z nami, bo kazal večje zanimanje za nas in naše početje. Igro lahko vedno uporabimo kot nagrado za željeno vedenje.

8. Vedenja

Šele na tej točki, začnemo psa učiti različna vedenja, kot so sedi, prostor, pridi…

9. Življenje v sožitju

Utrjevanje naučenega tekom vsakodnevnega življenja.

 

Povzeto po knjigi: When Pigs Fly!. Jane Killion. 2007. Dogwise Publishing, Washington, ZDA.