Labi gre domov

pasje

Po enem mesecu “aktivnih počitnic” na Primorskem, nas je danes zapustil naš Labi. Odpeljali so ga nazaj domov, v mrzli Kamnik. Kljub temu, da ga imajo doma zelo radi, ni odšel z navdušenjem. Nič več ne bo poležavanja na kavču, druženja z Rhani in Nemom ter večurnih potepanj po Krasu. Čaka ga uta na dvorišču, sprehodi na povodcu, predvsem pa odsotnost pasjih prijateljev. Ne bo zanemarjen ali zapuščen, vseeno pa mi je zanj hudo. Po mojem mnenju mora biti pes družinski član in ne hišni dodatek. Psi so kardelna bitja, želijo si človeške bližine in pozornosti, kadar večino dneva preživijo sami, je njihovo življenje manj kvalitetno kot bi lahko bilo, tudi če so na splošno dobro preskrbljeni.

V tem pogledu je naše gospodinjstvo brez dvoma huda skrajnost. Moja kosmatinca spita v boksih v spalnici, dneve preživita na kavču, tedensko naredita vsaj štiri treninge poslušnosti ali iskanja ter ure preživita “na terenu”, po zahtevnejših preizkušnjah pa smeta celo v posteljo. Daleč od tega, da mislim, da bi moral vsak pasji lastnik iti v takšne skrajnosti, lepo pa bi bilo, če bi v pasjih domovih veljala zlata sredina.

Ko je Labi prišel k nam na počitnice, sem opazila, da po fizičnih naporih “špara” eno od zadnjih tac. Ker na dotik in ob razgibavanju ni kazal znakov bolečine, sem sklepala, da ni nič resnega in da bo izzvenelo samo od sebe. Ker se stanje ves mesec ni nič popravilo, smo ga včeraj le odpeljali k veterinarju – diagnoza, natrgana križna kolenska vez 😦 Dobil je tri boleče injekcije, dve vrste tablet in dva tedna strogega počitka. Vsa situacija pa ima tudi svetlo plat, najprej so mu slikali kolke, ki so relativno zdravi (za B). Ko torej pozdravimo vez, bo lahko še dolgo veselo tekal (in hujšal, saj mora izgubiti še vsaj 3 kg).

Labi in njegove tegobe – drugič

pasje

Napredujeva… Labi začenja dobivati “obliko”, ni več popolnoma zaobljen in če se zelo potrudim, zatipam tudi rebra. Pot bo še dolga, vendar greva v pravi smeri.

Kar se tiče gibanja, štirikrat tedensko uro ali več hodiva, dvakrat tedensko pol ure tečeva, en dan pa je namenjen počitku. Labi ima goro energije in želje po aktivnosti, žal pa ga kilaža pošteno ovira. Acanini briketi, so se izkazali za odličen izbor, čeprav so pri prvem tehtanju povzročili pravi šok. Po enem tednu hujšanja, je Labi namreč tehtal pol kilograma več kot prej. Po malo premisleka in debatiranja, sem prišla do zaključka, da je zaradi obilice gibanja in beljakovinsko bogate hrane, začel pridobivati na mišični masi. Mišice so seveda težje od maščevja, zato je šla teža gor.

Počasi ga navdušujem tudi nad igro. Žoge sicer še ne prinese (kar je ekstra bizarno za prinašalca), sva pa našla alternativo. Po kupu zavrnjenih igrač, sem mu naredila novo, čisto njegovo – Konga na vrvici.  Tudi s Kongom se igra izključno doma in ne vedno, vseeno pa je to korak naprej. Včasih mi njegovo vedenje ni čisto nič jasno, veselo skače okoli mene, cvili, praska s taco – daje vse znake želje po igri – nikakor na noče vzeti ponujene igrače.

Kar se tiče šolanja, je zaenkrat bolj v ozadju. Nimam ga na primer srca učiti vajo “prostor”, saj ima velike težave z vstajanjem. Izboljšala sva odpoklic in toleranco do “haltija”, ostalo pa bo še malo počakalo.

Labi je razvil veliko privrženost do mojega Nema. Vedno mu je za petami, kar še dodatno dviguje stopnjo njegove aktivnosti ter zapolnjuje njegovo potrebo po pasji družbi (v prvem domu je namreč imel “bratca”, ki ga precej pogreša).

LABI IN NJEGOVE TEGOBE

pasje

Pred dobrim mesecem je naša žlahta dobila novega štirinožnega člana, štiriletnega labradorca (domiselno) poimenovanega Labi. Labi prihaja od družine, ki zanj ni bila več pripravljena skrbeti. Je prisrčen, živahen in družaben kuža, ki pa tehta celih 41 kilogramov. Je živ dokaz, da so lahko labradorci aktivni spremljevalci lastnika ali pa zavaljeni hišni priveski, odvisno kaj iz njih naredimo. Labi ima namreč veliko željo po druženju in igri, vendar tega fizično ni sposoben 😦

V času, ko sta njegova nova lastnika na novoletnem potovanju je prišel Labi na počitnice k nam. Naše druženje bo delovne narave, saj mora shujšati, se naučiti osnovne poslušnosti, igre z žogo in še česa. Nemo in Rhani sta ga presentljivo sprejela brez večjega »pritoževanja« ter aktivno sodelujeta pri njegovem hujšanju – psi so na sprehodih namreč bolj aktivni v skupini, kot posamezno.

Ko sem izvedela, da me čaka nov izziv, t. j. hujšanje (in šolanje) odraslega psa, sem takoj začela zbirati informacije s tega področja. K sreči je splet poln koristnih informacij, samo presejati jih je treba iz množice nekoristnih. Pomaga pa tudi, da lahko vse ugotovitve preverim pri izkušenih kolegih iz mojega kluba.

V prihodnjem mesecu nas torej čaka obilica pesjanarskih aktivnosti, za spremembo ne reševalskih temveč bolj »življenjskih«. Prigode Labija in njegove diete, bom seveda skrbno dokumentirala tudi tukaj.

Labi

Labi