v rovih Rupnikove linije

reševalci

Vročina nas je pregnala v hlad in temo. Zadnji (uradni) trening pred poletnimi počitnicami, smo naredili v rovih Rupnikove linije nad Planino. 10 stopinj in trda tema, sicer dobrodošli pogoji sredi vročinskega vala, so tudi precej zahtevni pogoji za iskanje. Kljub prepihu, psi vonja skoraj niso zaznali, ves se je namreč dvigoval pod strop rova. Če dodamo še neprodorno temo, dobimo eno zelo zahtevno iskanje.

Naredili smo drugačen in osvežujoč trening, brez da bi naše štirinožce izpostavljali nevarnostim vročinske preobremenitve. Za nagrado nas je na društvu čakal zaključni piknik, z dobro družbo in odlično hrano. Za slednje pa gre zahvala predvsem Matjažu in Tadeji 🙂

na obisku pri sosedih

reševalci

Minuli vikend, smo se s postojnskim klubom odpravili na trening iskanja k našim “pobratencem” iz Opatije, Udrugi potražnih pasa Hrvatske. UPPH ima tik za mejo v Šapjanah, super center z umetno ruševino, ipo območjem, ovirami in vso dodatno infrastrukturo. Združili smo prijetno s koristnim, naredili zanimiv trening, ter se družili in izmenjali izkušnje s hrvaškimi kolegi.

Imela sem priložnost, opazovati našo “šefico” Majdo pri sojenju (pred)izpitov, ter tako začela nabirati prve izkušnje in informacije o sodniškem delu. Sledilo je delo s psi, ki je bilo, glede na visoke temperature, precej naporno. Vseeno sta bila moja reševalca zelo pridna, Nemo malo bolj lenoben, Rhani pa vročina tako bolj malo moti.

Državno prvenstvo reševalnih psov 2013

reševalci

Drugi vikend v maju, je v Logatcu potekalo državno prvenstvo reševalnih psov. Za naju z Rhani, tretje. Medtem, ko je bil lani cilj doseči uvrstitev (za kar je potreben pozitiven rezultat v obeh disciplinah), sem letos ciljala na višja mesta, ter kvalifikacijo na svetovno prvenstvo. Za Nemota je bilo to prvo prvenstvo in tudi prvi izpit druge stopnje, zato sem upala zgolj na čim lepše delo.

Kljub dobri organizaciji tekmovanja, udeleženci letos nismo imeli lahkega dela v nobeni od disciplin. Na ruševini se je eden od grobov izkazal za nemogoče zahtevnega. Iskanje pogrešanega je potekalo na zelo razgibanem terenu, polnem vrtač, z izredno spremenljivim vetrom. Poslušnost in ovire pa so bile čista loterija, saj je poleg nestanovitnega vremena, na rezultat vplivalo tudi nestanovitno sojenje sodnika.

Kljub vsem neprilikam, sem zelo ponosna na delo svojih psov. Z Nemom sva bila na poslušnosti pozitivna, na ruševini pa nama je zmanjkal en marker, tisti ki jo je »zagodel« tudi precej bolj izkušenim psom. Čeprav naju čaka še precej dela, sva na pravi poti. Uvrstitve nisva dosegla, vendar sva po sešetevku točk zasedla 15. mesto, kar sploh ni slabo za dveletno dogo. Nad rezultatom, ki sva ga dosegli z Rhani, sicer nisem navdušena. Kljub temu, da je 8. mesto precejšen napredek od lanskega 16., sva sposobni še veliko več. Zelo pa sem zadovoljna z mojo Rančuljo. Na poslušnosti je konkretno deževalo pa je vseeno dala vse od sebe. Za slabe točke se lahko zahvaliva predvsem sodniku, ne pa najinemu delu. Na iskanju je bilo njeno delo, kljub zahtevnemu terenu, skoraj brezhibno. Na koncu je sodnica kar ni mogla prehvaliti. Edina, vendar velika, pomanjklivost je bila zapuščanje markerja. To pa lahko pripišem sama sebi, saj sem naredila napako v treningu. Nikoli se mi še ni zgodilo, da bi poizkušala nekaj izpilit in s tem naredila tako veliko škodo. We live and learn.

Kljub temu, da so bile končne točke bolj klavrne in uvrstitev slabša od željene, me vsakič, ko se spomnim, koliko superlativov je uporabila sodnica za MOJEGA psa, kar dvigne od tal. Ta zmaga je moja zasebna, ampak nič manj vredna, če zanjo nisem dobila pokala 🙂