Kinološka enota za reševanje
s poslanstvom…
reševalci
Slovenska kinološka reševalska srenja je razdeljena na več društev in dve zvezi. Ne glede na to kam pripadamo pa je naše poslanstvo enotno … pomagati. Tabori in usposabljanja so priložnost, da se zberemo reševalci iz različnih klubov, zvez, držav ter izmenjamo znanja in izkušnje, obenem pa sklepamo nova poznanstva in vezi. S tem namenom smo člani Kinološke enote za reševanje, ki deluje v sklopu Šavs-a drugo leto zapored organizirali Ruševinski tabor za vodnike reševalnih psov.
Tabor je potekal minuli vikend od petka do nedelje, zbralo se je 30 vodnikov iz Slovenije in Hrvaške. Trenirali smo na štirih ruševinskih deloviščih v Postojni in okolici. Za izkušene pse (in njihove vodnike) smo v soboto zvečer organizirali tudi nočno iskanje, ki je potekalo pod osvetljavo in v spremstvu siren gasilskih vozil. Udeleženci pa so se lahko preizkusili tudi v spustu po vrvi z gasilskega stolpa.
Usposabljanje reševalnega psa za iskanje v ruševinah je zahteven in dolgotrajen proces. 
Ker je lokacij oz. delovišč kjer lahko treniramo v Sloveniji relativno malo, je medsebojno sodelovanje toliko bolj pomembno. Naša Enota ima na tem področju srečo, saj imamo v okolici kar nekaj možnosti za treninge. Sreča pa seveda ni edini faktor, pomembno je tudi razvijanje vezi z lokalno skupnostjo ter drugimi pripadniki sil za zaščito in reševanje.
Za uspešno in kvalitetno izvedbo Ruševinskega tabora 2017 se moramo zahvaliti Kolektor Cestnemu podjetju Nova Gorica ter njihovim zaposlenim za dostop do treh delovišč in pomoč pri izgradnji skrivališč, Lovski družini Senožeče za uporabo
njihovega lovskega doma, g. Andreju Šventu za idilično lokacijo na kateri smo kopali pse, PGD Studenec in PGD Razdrto za osvetlitev nočnega iskanja, PGD Postojna za uporabo gasilskega stolpa in Občini Postojna za finančno in drugo podporo.
Iskrena hvala vsem podpornikom za pomoč in udeležencem za izkazano zaupanje!
jekleni par na kvadrat
pasje, reševalci
Minulo soboto je v kraju Piliscsév na Madžarskem potekal Hard Dog Race. Tekmovanje je namenjeno preizkušnji fizične in psihične pripravljenosti psa ter njegovega vodnika, predvsem pa je preizkušnja njunega razmerja. Šest kilometrov dolga trasa teka poteka po progi za motokros. Na njej se udeleženci spopadejo s šestnajstimi ovirami, strmimi vzponi in spusti ter poletnim soncem.
Letos je bilo na dan tekme žgočih 27 stopinj. Kljub ekstremnim temperaturam, se je na preizkušnji zbralo 685 tekačev in mnogo gledalcev. Start je potekal ob osmih zjutraj do šestih zvečer, na petnajst minut, po štirje tekmovalci naenkrat. Najhitrejši so s progo opravili v dobrih tridesetih minutah, najpočasnejši v slabih dveh urah, nekaj pa je bilo dovolj pogumnih, da so progi priznali premoč in predčasno zaključili. Med (človeškimi) udeležencu tekme je bilo kar dvakrat več žensk kot moških. Med štirinožnimi tekmovalci pa so bile zastopane skoraj vse pasme in velikosti, od najmanjše čivave do mastifa in nemške doge. Najbolj prisotna pa je bila brez dvoma madžarska nacionalna pasma, vižla.
Od šavsarjev in vodnikov reševalnih psov KER, sva se preizkušnje udeležili Sanja s Kenzo
in jaz s Sago. V konkurenci 438 žensk, sva dosegli zelo lepi uvrstitvi Sanja 32., jaz pa 20. mesto. Tokrat sva se tekme udeležili prvič, vendar se jeseni vračava, takrat na dvanajst kilometrov dolgo progo s štiriindvajset ovirami.
Ne glede na končno uvrstitev, je izkušnja premagovanja proge neprecenljiva. Preizkusi povezanost s psom, pokaže ti do kje ti je pripravljen slediti (v primeru Sage in mene, do prve vodne jame 😉 ), koliko sta kondicijsko pripravljena, vztrajna in predana drug drugemu. Za reševalnega psa večina ovir ni bila zahtevnih, vendar se v petinštiridesetih minutah napori seštevajo, zato pes potrebuje tako odločno vodstvo, kot veselo vzpodbudo.
dogo reševalec
pasje, reševalci
Šolanje reševalnega psa je dolgotrajen proces. Reševalno delo od psa zahteva poslušnost, vodljivost, zaupanje v vodnika, neodzivnost na nenadne in nepredvidljive zunanje dražljaje (bliski, poki, sirene, ipd.), kondicijsko pripravljenost, agilnost in visoko visoko motivacijo za iskanje.
Večina vodnikov se (načrtno ali pa tudi ne) odloča za pasme, ki so vodljive in visoko motivirane za delo. Najpogosteje se za reševalne pse usposablja border collieje, labradorce, zlate in gladkodlake prinašalce, ipd. Ne glede na predispozicije psa, šolanje do prvega izpita traja leto in pol do dve.
Jaz sem si za svojega drugega reševalnega psa zavestno izbrala argentinsko dogo. Psa, ki je neustrašen, pogumen, zvest in zaščitniški, neobčutljiv na bolečino, neverjetno agilen (za svojo velikost) in ima visoko razvit občutek za voh. Vse te občudovanja vredne lastnosti pridejo z roko v roki z dominanco, samostojnostjo in svojeglavostjo ter veliko čustveno občutljivostjo.
Ko sem Nemota pripeljala na prvi trening, je bila večina mojih klubskih kolegov mnenja, 
da delam veliko napako. Da bo pes prevelik in pretežak za reševalca. Da je pasemsko popolnoma neprimeren. Da ne bo delal. Skozi leta sem se v reševanju in družbi na splošno, stalno srečevala s predsodki, dvomi in “cinizmom”.
Bila sem pripravljena na zahtevnost karakterja, ki sem ga pripeljala v svojo družino, vseeno pa ne na vse prepreke, ki sva jih morala premagati na najini poti do reševalnega psa. Prvih nekaj let se je pojavljal problem za problemom, rešili smo eno težavo in že se je pojavila druga. Stalno sem morala prilagajati svoj način dela in razmišljanja. Prebrati celo polico knjig, poslušati mnogo ljudi in poizkusiti marsikatero metodo. Nemo me je naučil ogromno. Več kot bi me naučilo delo z desetimi drugimi, bolj vodljivimi psi. Brez njega in najine skupne poti, bi težko profesionalno delala s toliko različnimi psi, pasmami in problemi.
Pred dvemi tedni, pri dobrih štirih letih starosti je moj Nemo uspešno opravil svoj četrti in zadnji mednarodni izpit za reševalnega psa. Najina pot še zdaleč ni zaključena, jeseni naju čaka Mission Readiness Test – najbolj zahtevna preizkušnja za reševalne pse in njihove vodnike. Vseeno pa sva uspešno zaključila dolgo in naporno poglavje in občutki sreče in ponosa so (tudi nekaj tednov po dogodku) neopisljivi.
Nemo El Rey de Las Pampas je (kolikor mi je znano) edini certificiran reševalni dogo argentino v Evropi. Kjer je volja, je tudi pot! 😀
Kondicijske
pasje, reševalci
Reševalni pes mora obvladati širok spekter znanj in veščin. V vseh okoliščinah in psihičnih stanjih mora biti poslušen in vodljiv, sposoben premagovati najrazličnejše ovire ter neprijetne materiale, iskati ne glede na vremenske pogoje in nenazadnje biti v odlični fizični kondiciji. Iskalne akcije trajajo ure in ure, lahko tudi več dni. Reševalni psi tekom akcije pretečejo mnogo kilometrov, med tekom pa morajo ves čas “delati z nosom”.
V času praznikov, smo si pri Kinološki enoti za reševanje vzeli premor. Dva tedna brez treningov iskanja in poslušnosti pa zame in moja štirinožca še ne pomenita dva tedna počitka. Prosti čas in dela proste dneve izkoriščamo za temeljite kondicijske priprave.
Za psa velikosti (in kilaže) argentinske doge, je dobra kondicijska pripravljenost še bolj pomembna kot pri psih običajnih reševalskih pasem. Medtem, ko je na kratke razdalje sposoben neverjetnih pospeškov, ga več urna hoja utrudi. “S sabo” mora vendar nositi precejšnjo mišično maso.
Zato Nemo in jaz te dni redno hodiva v hribe. Pod redno mislim vsake 2 do 3 dni. Zaenkrat se omejujeva na ture v sredogorju, dolge 3 do 4 ure. Trudim se, da so tereni čim bolj razgibani in raznoliki. Pogosto hodiva izven urejenih planinskih poti ter tako v priprave vključiva tudi premagovanje naravnih ovir.
Kot pri ljudeh, je tudi pri psih potrebno povečane fizične obremenitve
podkrepiti s primerno prehrano in prehranskimi dodatki. Trenutno uporabljam francosko znamko briketov Nutrivet. Kvalitetna sestava in visoka vsebnost beljakovin sta ključnega pomena za fizično zelo aktivne pse. Poleg briketirane hrane, dobivata tudi porcije rdečega mesa ter naravne prehranske dodatke – šipek v prahu in pivski kvas.
Da bi bil trening mojih psov čim bolj zdrav in celosten, se trenutno poglabljam tudi v uporabo rekvizitov Fitpaws, ki so namenjeni razvijanju moči trupa. Kot pri (človeških) športnikih, tudi pri psih dobro razvite mišice trupa delujejo preventivno pred poškodbami.
ipp
inštruktorska
pasje, reševalci
Matjaž & Dita pred dvemi leti
Ena prvih objav na tej spletni strani, je bila na temo inštruktorskega dela z reševalci. Dobri dve leti nazaj sem dobila svojega prvega reševalskega vajenca in vodila na taboru svojo prvo skupino. V teh dveh letih se je spremenilo marsikaj – sedaj vodim skupino petih reševalcev in treh pripravnikov, ustanovili smo svojo enoto, reševalsko delo smo začeli združevati z gasilskim. Rastemo in se razvijamo, iščemo nova področja dela in stremimo k odličnosti.
Minuli vikend je naša Kinološka enota za reševanje organizirala svoj prvi večji dogodek, dvodnevne reševalske izpite z mednarodnimi sodniki. Izpitov se je udeležilo 26 reševalcev, iz Slovenije in Hrvaške. Kljub temu, da je bil to naš organizacijski “debut”, je dogodek požel veliko pohval s strani udeležencev in sodnic 🙂
… in danes 😀
Organizacija izpitov je bila sicer velik izziv, vendar ni tema današnjega zapisa. Po dveh letih vodenja, predajanja znanja, načrtovanja treningov in vsega kar paše zraven, sta izpit uspešno opravila moja prva vajenca 😀
Reševalski izpit ni lahka preizkušnja – vključuje iskanje v izbrani disciplini, zahtevne vaje poslušnosti, premagovanje ovir. Šolanje reševalnega psa zahteva veliko časa in energije, s strani vodnika, ekipe in seveda inštruktorja. Prvi opravljen izpit je velika zmaga, za vse vpletene.
Kot pri vsakem učnem procesu, so vzponi in padci. Treningi, ko lebdiš meter nad tlemi, ker je tvoj pes “najjači car” in treningi, ko se sprašuješ, zakaj ti je tega treba. So dnevi, ko stojiš na dežju in burji, zmrzuješ v snegu. So jutra, ko vstajaš pred zoro, da si pravočasno na vaji ali izpitu. Reševanje je način življenja. Je poslanstvo, ki zahteva predanost in požrtvovalnost, katere niso sposobni vsi. Zato pa je zmagoslavje na koncu toliko slajše.
Ta vikend je bil zame eden najbolj nagrajujočih v mojem življenju. Dobila sem potrditev svojega inštruktorskega dela. Moj Nemo je naredil ruševinski izpit druge stopnje in s tem sva marsikomu zaprla usta, glede ustreznosti argentinske doge za reševalnega psa. Kot ekipa smo se preizkusili v zahtevnem organizacijskem podvigu in bili smo mu kos.
Kar se tiče mojih vajencev pa je prvi izpit sicer le prvi korak, v karieri vodnika reševalnega psa. Čaka jih še mnogo izpitov in preizkušenj. Brez dvoma pa je najpomembnejši in najzahtevnejši. Saj veste, prvega ne pozabiš nikoli 😉
SREČA NA VRVICI
pasje
sreča brez vrvice
Eden od glavnih ciljev Kinološkega društva Šavs je razvijanje kinološke kulture in ozaveščanje laične javnosti glede odgovornega pasjega lastništva. S tem namenom v decembru pripravljamo BREZPLAČNO predavanje, z naslovom SREČA NA VRVICI : pasji mladič – prej in potem. Predavanje bo prvič izvedeno 10. 12. ob 18h, v Notranjskem muzeju v Postojni.
Vsebina predavanja bo zajemala naslednje teme:
– izbira pasme in vzreditelja
– priprava doma in družine na prihod novega družinskega člana
– pes NI darilo!
– faze razvoja
– vzgoja – kako in kaj
– šolanje – obisk pasje šole vs. delo doma, kinološke discipline, ipd.
– veterinarska vprašanja
– posvojitev rešenčka oz. najdenčka (Zavod Pit, skupina Ustavimo pasje borbe)
Varangian 