Ko ti glavni organizator Hard Dog Race-a reče, “I only have one question for you? Are you CRAZY?!” 😀 To je bila reakcija na mojo dvojno udeležbo na soboti tekmi. Tokrat sem progo namreč najprej pretekla s Sago, nato pa še z Nemom.

 Za razliko od junijske vročine, so nas na Poljskem pričakali mraz, veter in dež. Vseh šest kilometrov trase je bilo prekrite z blatom ali vodo. Ovire, ki niso bile vodne, so bile mokre in spolzke. Proga si je resnično zaslužila oznako “hard”.

 

Dvakrat preteči progo se je izkazalo za manjši izziv od pričakovanega. Bolj presenetljiva je bila izredna razlika v premagovanju proge z dvema različnima psoma. Med tekom s Sago in Nemom ni nobene primerjave. Za dobermanko je tek kot dihanje in to, da mora za sabo vleči še mene, zgolj dodatna motivacija. Medtem, ko dogotu ni do teka, še manj pa do tega, da bi me vlekel, vendar obožuje ovire in bi šel zame tudi skozi ogenj. Sagina neizmerna energija in poslušnost na ovirah nama je sicer “privlekla” prvo mesto med ženskami, vendar so bili spusti po blatnih klancih in lesenih klančinah skoraj samomorilski. Ukaz “počasi” še ni v njenem repertoarju. Nemo po drugi strani je bil pravi kavalir, miren med množico lajajočih psov, prilagajal tempo mojemu in služil kot opora na spolzkih delih. Kljub temu, da sta moja psa različna kot dan in noč, se vsak po svoje popolnoma ujema z mojo osebnostjo. Skozi delo, trening in druge preizkušnje sta postala podaljšek mene same.

 

Tokrat je ekipa Šavsark štela tri vodnice in štiri pse. Medtem, ko s Sanjo redno tečeva in sva dosegli temu primerne rezultate, največja zmaga v ekipi brez dvoma pripada naši Gaby. Kljub temu, da po duši ni športnica in gibanje ni del njenega vsakdana, se je odločila, da se pomeri s progo. Ne glede na dolgo pot, obupno vreme in zahteven teren, je premagala tremo, stopila na štart in vztrajala do konca. Uspešno je opravila z vsemi šestnajstimi ovirami in zmagoslavno prečkala cilj. Kapo dol Gaby!