“Psi se ne rodijo človeku prijazni. Psi se rodijo, da bi postali prijazni človeku. Vendar se to zgodi le, če kot mladički srečajo dovolj prijaznih ljudi.” (Bradshaw, 2011)

Proces udomačitve psov ni prilagodil na človeška okolja. Dal jim je zgolj sposobnosti, da se lahko prilagodijo. Da se naučijo funkcionirati v našem svetu, morajo biti postopno in počasi izpostavljani ljudem in človeškim okoljem. Ta proces se začne nekje v četrtem tednu njihovega življenja in traja več mesecev. Če je pomanjkljiv ali nepravilen, se bodo pri psu razvili strahovi in tesnobe, ki jih bo kasneje v življenju težko odpraviti.

PRILAGAJANJE SVETU V KATEREM ŽIVIJO…

Znanstvene študije so pokazale, da je t.i. “kritično obdobje” za začetek socializacije pasjih mladičev med tretjim in desetim oziroma enajstim tednom starosti. Prvi trije do štirje meseci pa so najpomembnejši za pridobivanje izkušenj o življenjskem okolju. Psi se namreč rodijo z ogromno kapaciteto za učenje o svetu, ki jih obdaja ter so se v tem času sposobni prilagoditi svoji situaciji.

Kot večina živali, je za pse avtomatski odziv na neznano, strah. Za razliko od večine drugih živali pa se lahko pri psu ta avtomatski odziv izniči, s pravo vrsto posledic. Torej nova (neznana) izkušnja mora bit predstavljena tako, da v psu ne vzbuja strahu. Mladički vzrejeni v kaotičnem in nepredvidljivem okolju, lahko zrastejo v anksiozne pse, saj se ne uspejo usvojiti pretirane množice informacij. Preveč novih dražljajev je torej enako škodljivo kot premalo. V kritičnem obdobju, se mladički učijo KOMU lahko zaupa.

Psi se od večine živali razlikujejo tudi v tem, da lahko vzpostavijo razmerja z predstavniki
različnih živalskih vrst t.j. vsako vrsto s katero so se srečali v svojem socializacijskem obdobju. Psi se rodijo z zmožnostjo, da razvijejo več identitet, podrobnosti in konteksta le-teh pa se naučijo skozi izkušnje.

Od dvanajstega tedna starosti pa do nastopa pubertete (pri približno enem letu starosti), traja t.i. “mladoletno”  (juvenilno) obdobje. V tem času se oblikuje osebnost psa. Mladič se začne izogibati živalim, tipom ljudi, celo predmetom s katerimi se ni še nikoli srečal. Še vedno pa aktivno zbira informacije o svojih družabnikih in okolju v katerem živi.

Izkušnje, ki jih pasji mladič nabere v tem obdobju, ga zaznamujejo za celo življenje. Lahko bi rekli, da se v tem času pes nauči kakšen je svet, kako se z njim soočiti in katere strategije se najbolj obnesejo v nepričakovanih okoliščinah. Psi, ki ne zberejo potrebnega znanja in mehanizmov, lahko razvijejo ne-specifične strahove in so nagnjeni izogibanju ter agresiji do novih, tujih dražljajev.

PES IN NJEGOV ČLOVEK

Študije so pokazale, da psi z ljudmi razvijejo močnejšo vez, kot z drugimi psi. Psi imajo
teritorij, na katerem se počutijo domače in varno, vendar lahko (podobno kot volkovi) brez stresa obiskujejo nove kraje, dokler so s svojim “krdelom”. Vendar je za pse ključni član krdela skoraj vedno človek.

 

 

Za mnogo psov je njihov lastnik stalnica skozi vse življenje. Nekateri pa bodo zaradi spremembe okoliščin večkrat prisiljeni spremeniti svoje primarne socialne vezi. Proces udomačitve je psom dal tudi sposobnost, da skozi celotno življenje tvorijo nove “družinske” vezi.

Psi, ki bivajo v družinah, tvorijo vezi z vsemi družinskimi člani, ki so zanje odprti. Zelo dobri so v ugotavljanju kateri družinski člani so jim najbolj naklonjeni. Torej, ko psi ustvarijo temeljno družinsko vez (z lastnikom oz. človekom, ki jim namenja največ časa in skrbi), niso nekritični s kom tvorijo nadaljnje odnose. Predvidoma za vodilo uporabljajo pretekle izkušnje z ljudmi.

Psi se do nas (ljudi) obnašajo v skladu s pravili in vedenjskimi vzorci, ki izvirajo iz volkov in
krdelne dinamike. To so pravila družine. Vedenje naših psov jasno kaže, da njihov odnos do nas temelji na odnosu otrok-starši. Skratka, ko se v šali ali trenutku nežnosti poimenujemo za “mamo” svojega psa, nismo daleč od resnice 😉

 

Članek temelji na knjigi In Defence Of Dogs. John Bradshaw. 2011. Penguin Books, London, England.