Po enem mesecu “aktivnih počitnic” na Primorskem, nas je danes zapustil naš Labi. Odpeljali so ga nazaj domov, v mrzli Kamnik. Kljub temu, da ga imajo doma zelo radi, ni odšel z navdušenjem. Nič več ne bo poležavanja na kavču, druženja z Rhani in Nemom ter večurnih potepanj po Krasu. Čaka ga uta na dvorišču, sprehodi na povodcu, predvsem pa odsotnost pasjih prijateljev. Ne bo zanemarjen ali zapuščen, vseeno pa mi je zanj hudo. Po mojem mnenju mora biti pes družinski član in ne hišni dodatek. Psi so kardelna bitja, želijo si človeške bližine in pozornosti, kadar večino dneva preživijo sami, je njihovo življenje manj kvalitetno kot bi lahko bilo, tudi če so na splošno dobro preskrbljeni.

V tem pogledu je naše gospodinjstvo brez dvoma huda skrajnost. Moja kosmatinca spita v boksih v spalnici, dneve preživita na kavču, tedensko naredita vsaj štiri treninge poslušnosti ali iskanja ter ure preživita “na terenu”, po zahtevnejših preizkušnjah pa smeta celo v posteljo. Daleč od tega, da mislim, da bi moral vsak pasji lastnik iti v takšne skrajnosti, lepo pa bi bilo, če bi v pasjih domovih veljala zlata sredina.

Ko je Labi prišel k nam na počitnice, sem opazila, da po fizičnih naporih “špara” eno od zadnjih tac. Ker na dotik in ob razgibavanju ni kazal znakov bolečine, sem sklepala, da ni nič resnega in da bo izzvenelo samo od sebe. Ker se stanje ves mesec ni nič popravilo, smo ga včeraj le odpeljali k veterinarju – diagnoza, natrgana križna kolenska vez 😦 Dobil je tri boleče injekcije, dve vrste tablet in dva tedna strogega počitka. Vsa situacija pa ima tudi svetlo plat, najprej so mu slikali kolke, ki so relativno zdravi (za B). Ko torej pozdravimo vez, bo lahko še dolgo veselo tekal (in hujšal, saj mora izgubiti še vsaj 3 kg).