Pred dobrim mesecem je naša žlahta dobila novega štirinožnega člana, štiriletnega labradorca (domiselno) poimenovanega Labi. Labi prihaja od družine, ki zanj ni bila več pripravljena skrbeti. Je prisrčen, živahen in družaben kuža, ki pa tehta celih 41 kilogramov. Je živ dokaz, da so lahko labradorci aktivni spremljevalci lastnika ali pa zavaljeni hišni priveski, odvisno kaj iz njih naredimo. Labi ima namreč veliko željo po druženju in igri, vendar tega fizično ni sposoben 😦

V času, ko sta njegova nova lastnika na novoletnem potovanju je prišel Labi na počitnice k nam. Naše druženje bo delovne narave, saj mora shujšati, se naučiti osnovne poslušnosti, igre z žogo in še česa. Nemo in Rhani sta ga presentljivo sprejela brez večjega »pritoževanja« ter aktivno sodelujeta pri njegovem hujšanju – psi so na sprehodih namreč bolj aktivni v skupini, kot posamezno.

Ko sem izvedela, da me čaka nov izziv, t. j. hujšanje (in šolanje) odraslega psa, sem takoj začela zbirati informacije s tega področja. K sreči je splet poln koristnih informacij, samo presejati jih je treba iz množice nekoristnih. Pomaga pa tudi, da lahko vse ugotovitve preverim pri izkušenih kolegih iz mojega kluba.

V prihodnjem mesecu nas torej čaka obilica pesjanarskih aktivnosti, za spremembo ne reševalskih temveč bolj »življenjskih«. Prigode Labija in njegove diete, bom seveda skrbno dokumentirala tudi tukaj.