William G. Syrotuck

(odlomek iz knjige »Analiza vedenja izgubljenih oseb«)

Izgubljene osebe odreagirajo na različne načine. Lahko jih zajame panika, postanejo depresivne, ali izkusijo »gozdni šok«. Panika navadno pomeni brezglav beg skozi podrast, vendar je v zgodnjih fazah manj divja. Večina ljudi doživi nekaj teh faz. Vse se začne, ko se ozrejo okoli sebe in ugotovijo, da ne prepoznajo svoje okolice, ali ko spoznajo, da predvidena pot traja precej dlje, kot bi morala. Prva reakcija je hitenje, da bi našli pravo (njim znano) mesto. »Mogoče je samo za naslednjim grebenom.« Če situacija postaja vedno bolj tuja in zmedena, lahko nastopi občutek vrtoglavice, okolica jih utesnjuje, zaradi občutka klavstrofobije, se poizkušajo »osvoboditi«. Na tej točki nastopi beg ali brezglavo lomastenje, t. j. panika. Beg je panika.

Če se izgubljeni med napadom panike popolnoma ne izčrpajo ali poškodujejo, se lahko s časom umirijo in razvijejo nekakšen načrt. Njihov načrt lahko nepristranskemu opazovalcu izgleda neracionalen, vendar ga izgubljeni, ki so popolnoma izgubili občutek za orientacijo, ne dojemajo kot nesmiselnega. Načeloma bi bilo najpametneje in najbolj varno, da bi ostali na enem mestu in se udobno, ter toplo namestili. Lahko pa jih podzavestni občutki: »To pobočje sigurno seka cesta.« ali »Vsi potoki vodijo do civilizacije.« – ženejo naprej, brez da bi pomislili na razdalje in ovire, ki jih lahko srečajo na poti.

Nekateri izgubljeni, ki ne čutijo nuje, da bi nadaljevali, (če so tega še sposobni) poskrbijo za zavetje, drugi postanejo nemočni in/ali brez volje. Njihova dejanja so pogosto predvidljiva, glede na osebnost, zdravje, izkušnje in vreme.

Ne glede na to kako zdrava ali prisebna deluje oseba, ko je rešena, je skoraj vedno prisotna določena stopnja šoka. Celo ljudje, ki umirjeno in racionalno reagirajo na izgubljenost, izkusijo t. i. gozdni šok. Mnogi izgubljeni, ki ohranijo prisebnost in sposobnost gibanja, so, ko so najdeni, sposobni normalne komunikacije. Šele, ko so bolj natančno izprašani, se izkaže, da se ne spomnijo kje so preživeli prvo noč, ali so pili vodo, ali so dan ali dva prej prečkali reko, ipd.

Nedvomno bo psihična travma izgubljenosti vplivala na vedenje. Bolj pogosta vedenja so:

Nezmožnost poskrbeti za zavetje ali ogenj

Neverjetno je, da malo posameznikov zakuri ali si naredi dobro zavetje, da bi se zaščitili pred vremenom. Morda je to povezano z neznanjem preživetja v naravi, ali nesposobnostjo, da bi sprejeli svojo situacijo. Namesto, da bi varčevali z energijo in poskrbeli za svoje udobje, se sprijaznejo z neudobjem. Zanemarjanje varčevanja z energijo in varovanja pred vremenskimi pojavi, lahko vodi v zgodnjo smrt. Tisti, ki poskrbijo za zavetje, pozabijo, jih zavetje tudi zakriva in ne označijo svoje lokacije. Redki, ki jim uspe zanetiti ogenji, ga uporabijo za signaliziranje.

Zapuščanje opreme

Večina izgubljenih je slabo opremljenih. Mnogi so predvidevali, da bodo odsotni le nekaj ur, ali niso pričakovali nenadnih vremenskih sprememb. Brez dvoma, nihče ni resno pomislil na možnost, da se izgubi ali obtiči na prostem. Osebe, ki opremo imajo, jo redko uporabijo za preživetje. Zgodilo se je, da so umrli ljudje, ki so imeli v nahrbtniku šotor, hrano in vodo. Pogosto se zgodi, da posameznik opremo odvrže. Lovec pusti svojo puško, pohodnik se znebi nahrbtnika, starejši človek plašča. Morda se to zgodi zaradi neprikladnosti nošenja, ali zaradi pozabljivosti, v stanju šoka in izčrpanosti.

Slačenje

Mnogi posamezniki se slečejo. V toplem ali vročem okolju, je to razumljivo, saj se človek hitro pregreje. Slečejo odvečna oblačila, ter jih pozabijo ali pustijo, brez da bi se zavedali, da lahko ponoči temperature padejo za 20 stopinj ali več.

Težje je razumeti, da se enak pojav zgodi tudi v precej hladnejših okoljih. Morda naglica in napor za kratek čas pregrejeta posameznika, v tem času pa izgubljeni zapustijo svoja oblačila. Pogosto se jakne, čevlji, nogavice, ipd. najdejo blizu »zadnjega počivališča« izgubljenega. Slačenje doseže celo stopnjo, ko izgubljeni redoljubno izprazni žepe, kot da se pripravlja na odhod v posteljo. Najverjetneje je razlog huda podhladitev, ko telo ne občuti več mraza. Izkušnje nas učijo, da se posamezniki, v stanju skrajne podhlajenosti ali pregretosti, lahko vedejo neracionalno, nesmiselno in brez občutka.

 

Občutek zapuščenosti

Zanimivo je, da mnogi izgubljeni ne pomislijo, da jih bo kdo iskal. Posamezniki so ignorirali helikopterje, ki bo lebdeli nad njimi. Nekateri niso vložili nobenega truda v poizkuse signalizacije, saj so bili prepričani, da jih nihče ne more videti ali slišati.

Sledljivost

Za načrtovalce iskalnih akcij, je pomembno, da lahko zasledijo prisotnost izgubljene osebe. Stopnja vidljivosti se meri glede na to ali je oseba vidna na 15 metrov. Na podlagi vidljivosti se načrtovalci odločijo za počasno in temeljito iskanje, ali hiter in bolj površen pregled terena. Če je pogrešani dobro viden, je lahko pokrivanje terena manj temeljito.

Za primerjavo metod – lahko viden pogrešani stoji ali sedi na prostem, oblečen v svetla oblačila in se odziva na klice. Težko izsledljiv pogrešani, je majhen otrok, oblečen v temna oblačila, skrit v duplini drevesa (zaradi toplote), ki se morda ne odziva na klice (zaradi strahu pred tujci).

Glavna okoliščina iskanja je vreme. V lepem, jasnem vremenu z visokimi temperaturami, so pogrešani lažje vidni. Pogosto se zgodi tudi, da posamezniki, ki so preživeli premraženo in stresno noč, poiščejo toplo in sončno mesto, kjer lahko spijo čez dan. V mrzlem vremenu, pa si pogrešani poiščejo zavetje in toploto, pod debli ali vejami, kar jih skrije.

Popotni pripomočki

Pod popotne pripomočke spadajo poti, sledi divjadi, potoki, gozdne ceste, odtočni kanali. Po njih se da potovati z najmanj napora, izgubljenemu pa dajejo tudi občutek usmerjenosti (tudi če je le-ta napačna). Vseeno jih ne uporabljajo vse izgubljene osebe.

Izvorni članek najdete na siriusdog.com.